Sodobna arhitektura uničuje način življenja

http://www.delo.si/tiskano/html/zadnji/Sobotna+priloga

Tako, najprej vse pozivam, da si preberete članek v sobotni prilogi na straneh 22-23.

Sama sem tale govor slišala v živo v Radovljici na podelitvi Murkovih nagrad in moram rečt da sem bla fascinirana. Končno nekdo, ki si upa povedati naglas. Po drugi strani pa sem bila žalostna, ker tisti, ki smo na podelitvi bili, vse to že itak vemo, do drugih pa vprašanje če bo govor prispel. Zato sem bila toliko bolj vesela ko sem ga zagledala v Sobotni prilogi. Damjan Ovsec je v temle govoru dobro povedal vse tisto, kar bi moral nekdo že zdavnaj javno povedati: da sodobna arhitektura ne more nadomesiti kulturne dediščine, da megalomanski projekti stolpnic in ne vem kakšnih oh in sploh bajnih modernih stavb ne sodijo v center Ljubljane ali kateregakoli slovenskega mesta. Upam, da se Ljubljanski Zavod za varsto kulturne dediščine ne bo vdal in bo vztrajal pri OHRANITIVI KOLIZEJ, ne pa zgraditivi neke futuristične brezdušne stavbe, ki tja ne sodi. Upam, da pod tržnico NE BODO zgradili parkirnih mest, upam, da v Ljubljani sploh ne bodo nič zgradili, dokler se mestni urbanisti ne zamislijo nad tem, kaj dovolijo in počnejo.
pa da ne mislite, da se to dogaja samo v Ljubljani. Ne, dogaja se tudi v Radovljici. Pričeli so graditi še en kompleks na zeleni površini, bojda naj bi bil Vurnikov trg novo srce Radovljice. Ampak haloooo? pa zakaj rabimo novo središče Radovljice če imamo čudovit Linhartov trg, ki že tako ali tako premalo živi. Ampak očitno občinarji vidijo rešitev v tem, da kulturne vsebine postavljajo na obrobje... No če smo iskreni se rešujejo z nekimi sumljivimi zasebno-javnimi partnerstvi. In baje bo nasproti bivšega Merkurja zrasel nov Tuš center. Za koga že in zakaj ga sploh rabimo? In če ga že rabijo, zakaj ga ne zgradijo na mestu bivšega Merkurja, tisti delček nepozidanega makadama pa pustijo sedanji rabi parkirišč? Pojma nimam, kdo skrbi za urbanizem na občini, ampak kdorkoli že je očitno ne dela v dobro Radovljice. Ob vsem tem se seveda v Kamni Gorici ves čas pritožujemo, da se ne zgodi ničesar. Ja, seveda, letos smo dobili nek nov spomenik, ki če povem po pravici, ga turistim, ki pridejo v vas tudi pokažem ne, ker se mi zdi izguba denarja. Ker ne vem, zakaj bi izgubljali denar na novih spomenikih, če še za stare ne znamo poskrbeti? In zakaj bi nekomu, ki ima spomenik, ki si ga je naredil, poslikal sam, pred svojo rojstno hišo, postavijo nek nov spomenik, med tem ko stari vedno bolj propada? In smo spet pri nespametnem trošenju občinskega denarja. In ja, seveda, Lipniška dolina. Waw, super cesto vam delajo, bo kdo reku.. ja 200 metrov ceste v Lipniški dolini = 10 km v Radovljici. ampak, nič hudega, sem včasih celo vesela da se v Kamni Gorici nič ne dela, ker to pomeni, da se tudi nič narobe ne naredi. In mogoče je bolje počakati, na nekoga, ki bo imel več razumevanja in bo takrat stvar dobro narejena, kot pa da se res lotijo kakih trapastih nepotrebnih projektov. Kaj pa veš, mogoče se bodo pa spomnil da bi blo pa super asfaltirat trg pod lipo in tam narediti parkirišče... pri vseh traparijah se sploh ne bi čudila.
Če se vrnem h govoru g. Ovsca: popolnoma se strinjam, ko pravi, da sodobna arhitektura nima duše. Pa mislim, da to nima veze s tem, da sem pač etnologinja in da delam v ustanovi, katere primarna skrb je skrb za kulturno dediščino. Ampak enostavno si ne predstavljam, da bi me neka sodobna stvaritev navdala z občutkom toplote, sprejetosti, povezanosti in hkrati estetske dovršenosti. V sodobnih mestih, sodobnih kulturnih in turističnih centrih vedno pogrešam tisti občutek, zaradi katerega lahko ure in ure posedam pred eno in isto stavbo, opazujem dogajanje in se počutim tako nekako doma, pa čeprav na drugem koncu sveta. ni pomembno katera kultura je to naredila in kako se mesto imenuje. Spominjam se takih čudovitih mest in trgov 'Z DUŠO', kot jim sama najraje rečem: Quito, Cuzco, Potosi, Oaxaca, pa seveda Piran, Rovinj in številna mesta Španije in Portugalske. Vedno znova ugotavljam, da so ta mesta tista, ki mi ostanejo v spominu, ker nudijo nekaj več, nekaj, kar ni samo lepo, ampak nekaj, ob čemer se tudi sam počutiš lepo. Nekaj, kar ne le vidiš, ampak tudi občutiš. Prav iz tega razloga obožujem Lizbono in še nešteto drugih mest, in prav zaradi pomanjkanja tega se vedno izogibam sodobnih mest in če se že znajdem v njih, ponavadi ob prvi priliki pobegnem, ker mi ne nudijo prav ničesar, le kopico nekih stavb, v katerih kaj več kot dovršene sodobne arhitekture ne vidim. Stavbe brez duše, mesta brez topline. Zame, kot da jih ni.