winter's back in town...drugič

Ok, tole vreme dans me je tko presenetlo da se kar ne morm načuditi. Zaradi vremenskih razmer so odpadli vsi običajni popoldanski dogodki, kot je na primer tečaj nemščine (sporazumen dogovor z ostalimi tečajniki, da zaradi snežnih razmer današnjo uro prestavimo), kakšna kava, sprehod, sok, karkoli že pač, in ostaja mi nekaj časa viška, ki ga takole zabijam pred kompjutrom. Zamedlo nas je. In še vedno nas zameta tukaj v naši dolini. In saj veste, tele naše ceste že po tradiciji niso ravno najbolj splužene, so pa zato precej bolj ovinkaste kot ostale... Mislm vse skupaj se mi zdi precej absurdno. Kot bi se zima šele začela. Če sem že sredi februarja v puloverju na soncu za hišo pila čaj in se martinčkala, pa sedaj, en mesec kasneje tale šmorn. Ma če snega ni bilo celo zimo, ga tud zdej ne rabim. In ravno začela sem uživati v lepotah te naše spomladanske narave. In zdej, k me je petkov 'sprehod' v Vrata tako navdušil, da komaj čakam na novo pohodniško priložnost, grem lahko na podstreho po že pospravljene sanke? Mislm, sej sankanje je zakon, ampak marca??? Potem ko so trobentice in zvončki že odcveteli?
In ker nekako vseeno nisem čist dobr verjela, da res tako zelo sneži, sem odšla na zimski sprehod. En giro skozi vas, brez dežnika seveda. Ja, zelo optimistično. Sicer imam rada sprehode v metežu brez dežnika, in med sprehodom sem bila za trenutek 10-15cm snežne podlage in snežink celo vesela, ampak tole dans je blo mogoče res pretiravanje. Domov sem prišla mokra ko cucek, če pa me je kdo videl, je pa verjetno mislil: mhm... v tej čudni zimi še snežaki hodijo po cesti...

ps: od samega dolgčasa se nam je pridružil tudi Matej...