kaja

krneki...

2010-11-30T21:47:00.003+01:00

kar tako... ker imam že celo popoldne en nepojasnjen nagon za pisanje.
In ja, lahko bi ga koristno usmerila v dokončanje članka za Vigenjc in razglabljala o kulturni dediščini, takšni in drugačni.... in ja, lahko bi se lotila pisanja tekstov za turistično spletno stran radovljiške občine... in ja, lahko bi spisala kakšno reportažo s katere od mojih poti in jo poslala v Horizont ali Svet in Ljudje (btw. v naslednji številki Horizonta izide moj Damask in v eni od zimskih številk Svet in ljudje moj hribovski Ekvador, ni slabo, kaj?)
Ampak ne, danes mi je do drugačnega pisanja. Danes bi preprosto samo pisala brez repa in galve - čeprav se potem kdaj zgodi da imajo ti članki še boljši rep in glavo, kot če bi se tega tako, po novinarsko ali strokovno lotila.

Ja, odkar sem prišla iz Sirije, ko sem se nazandnje tu oglašala, se mi zdi da se je vse okoli mene postavilo nekako na glavo, oziroma ne, ni se postavilo na glavo... morda se je le zasukalo. Saj veste kako je v življenju - medtem ko se ena vrata zapirajo, se na drugi strani druga odprejo. In naša napaka je, če tega ne opazimo. Zatorej vsi, ki tole berete: imejte odprte oči, imejte odprto srce in imeli boste odprte tudi možnosti in priložnosti.

Ko se ti zazdi, da si ostal brez tvoje 'sanjske' služba, v kateri te je vendarle ves čas nekaj tako nekako prikrito motilo pa niti vedel nisi kaj to je, ko že pozabiš, kaj bi pravzaprav počel v življenju, se nekaterim morda podre svet. meni se ni. kljub vsemu je bila moja 'sanjska' služba moja le za določen čas. sedaj vem celo, da ni bila sanjska.
morda se najprej ustrašiš, morda se izgubiš, morda podvomiš vase, morda še vedno tičiš v želji po tisti izgubljeni 'sanjsi' službi.
Lahko pa odpreš oči, zadihaš s pljuči in pogledaš vase. globoko vzdihneš. prešteješ do tri. izdihneš. ponavljaš. dokler ne slišiš rasti rož, petja ptic, svojega srca. v resnici veš, da greš lahko samo naprej - ker se čas pač vrti v to smer. v resnici veš, da lahko - storiš kar si želiš. spomniš se, kaj si, kaj želiš biti - ker je to tisto kar šteje. sprejmeš priložnosti - ker se le redke pojavijo dvakrat. sprejmeš sebe takega kot si - ker veš da te bodo le takrat sprejeli tudi ostali

in potem, sploh ne veš kdja, ne veš kako in zakaj, dobiš novo službo. nova priložnost. nov svet, novi ljudje, nov ritem, nove vsebine. vse je novo, pa vendar se ti zdi, da si tam že celo življenje. in zdi se ti, da je a ta služba ustvarjena zate. ker si lahko kreativen, ker te upoštevajo, ker se ti zdi, da stvari tudi premakneš. ker lahko uporabiš vse tisto kar si, in ker tam enostavno SI kar SI.

dnevi pa bežijo... in kar naenkrat je tu zima - pa kaj ni ravno odšel tisti lanski sneg?

2010-04-01T16:23:00.003+02:00

mini izbor fotk z zadnjega potovanja, za moje zveste bralce:

Damascus...

2010-03-01T16:15:00.003+01:00

evo, nazaj v sirijski prestolnici. Po treh dneh dezja me je zjutraj presenetilo sonce! In izkoristila sem ga za izlet v Maalulo, manjsi kraj v okolici Damasca, skrit pod skalo, hisicr natlacene ena ob drugi, na vrhu pa samostan in vmes nekaj ortodoksnih cerkva. Prava krscanska naselbina sredi sicer vecinoma muslimanskega sveta.
Prav dolgo se tam vseeno nisem zadrzevala, tako da ze zgodaj popoldan nazaj v Damascu. Brezciljno lutanje po ulicah in vse kar sodi zraven. Damask je se vedno cudovit, s soukom, ljudmi, ozkimi ulicami in dobro hrano. V vecernem casu postane tud mal bolj kosmopolitanski, ampak najboljsi je se vedno vecerni caj, morda z pridihom sise v enem od lokalckov, dobro druzbo in klepetom povsem pase.

In se vedno oziroma ze spet srecujem stare obraze - vcaih se mi zdi kot bi se vrnila v nek dolgo nazaj zapuscen dom> ko na ulici srecas sostanovalce iz prvega obiska, ko srecas tipa, ki si ga srecal v Petri v Jordaniji, pa tipe iz hostla v Amanu, pa druzinico iz kampa v Wadi Rumu, pa se nekaj podobnih primerov, ugotovis, da je tudi Sirija majhna, ali pa le, da vse stezice vodijo v Damask in ne v RIm?

Moja pot bo iz Damaska kmalu odsla, in kljub vsem `znancem` si bom jutri privoscila se nekaj miru in tisine na soncnem dvoriscu velike moseje, potem pa se vam priblizujem v dezeli pod Alpami.
V hostlu sem nasla tudi sotrpina, s katerim bova jutri ponoci skupaj cakala / spala na letaliscu v pricakovanju zgodnje jutranjih letov (moje letalo poleti ob 3.30 zjutraj)

se vidimo,

ps> dobila sem mojo vetrovko nazaj!

dezevno...

2010-02-26T18:25:00.002+01:00

dez... ze cel dan dezuje... res fantasticen dan za ogled rimskega mesta Jerash. amapk glede na to, da sem morala biti popoldan ze v Amanu, kjer naj bi ob treh popoldan na avtobusni prevzela pozabljen anorak.

Zjutrej sem torej z deznikom, ki so mi ga prijazno posodili v hotelcku, odcofotala proti rusevinam. Po nekdajem mestu Geras z dznikom v eni roki in fotoaparatom s sposojenim `raincoverjem` v drugi sem se sprehajala mimo rusevin, medtem ko so na zelenem travniku cvetele rumene pomladanske rozice... verjetno so bile tam da so nadomestile sonce na nebu.. o njem namrec ni bilo ne duha ne sluha.

popoldan sem pa krenila proti Amanu.. direkt na avtobusno postajo kjer seveda ne duha ne sluha o mojem anoraku... potem v hotel, poklicem se enkrat soferja.. jutri jutri... ob 10 dopoldan sigurno.... ok.. bom torej jutri se enkrat poizkusila sreco...

medtem pa zunaj se vedno dezuje...

in jaz komaj cakam...

ne, ne! ne da grem domov...

komaj cakam da spet stopim na ulice DAMASKA!!!!! jutri jutri ce bo vse po sreci!!!

Wadi Rum

2010-02-25T17:36:00.002+01:00

Ce sem bila navdusena nad Petro, potem ne vem kaj naj recem za Wadi Rum. Ampak ok, mogoce vam pa najprej napisem se kaj o storiji vecera pred odhodam v to magicno pokrajino.

Kot receno, s tremi mladimi beduini in nizozemcem smo se po vecerji napokali v avto, na poti mimogrede kupili pivo in nadaljevali proti `Beduin villagu`. Na koncu smo se tam tudi zaparkirali in zakurili taborni ogenj na dvoriscu Ibrahimove druzine. vas, ki jo je v 80ih postavila vlada v Jordniji da je tja naselila druzine, ki so zivele v jamah v Petri, je ena tistih s pravokotnimi ulicami in brezveznbimi betonskimi hisicami. Ampak ok, tam imajo otroci solo in odrasli mosejo, pa elektriko in se kaj, cesar v skalnih domovih niso imeli. Kljub temu, da so beduini hise dobili brezplacno, da imajo mladi na voljo tudi zemljo v okolici za gradnjo novih his, pa so stanovanja vseeno bolj ali ne podobna tistim v jamah> z malo oziroma brez opreme, `jogiji` na tleh, ki jih poljubno prestavljajo sem in tja in poleti spijo na dvoriscu. Na dvoricu so si celo sezidali dodatno sobo kjer imajo prostor za odprto ognjisce - imitacija jame, kot pravi Ibrahim - jame, ki jo tako on kot njegovi starsi zelo pogresajo. V zameno za selitev jim vlada dovoli delati v Petri brez davkov> prodaja spominkjov, prevazanje turistov na njihovih oslih itd... ampak se vedno, beduini ljubijo pucavo in ljubijo Petro. Tja grejo fantje vak dan samo da so tam, pa cetudi tisti dan nimajo namena kaj pretirano delati. tja gredo ko jim pase, zvecer, ponoci, kadarkoli. in vsake toliko casa gredo v pucavo in tam prezivijo nekaj dni, v miru in tisini, sami s seboj. Njihovo razmisljanje o zivljenju, njihov nacin zivljenja kljub hisam in vasi ostaja samosvoj in svoboden.

Ob toplem ognju in svezem zraku noci smo se zaklepetali in ker taksijev sredi noci ni bilo pa tudi nobenega uporabnega avta fantje niso nasli, da bi naju odpeljal nazaj v mesto, sva prespala kar tam, v eni od tistih novih beduinsksih prenocisc... v sobi brez pohistva, na jogiju in s toplo deko... ze po dveh urah spanja je blo pa itak treba vstat in hop v mesto, kjer sva ob 6 komaj ujela edini bus za Wadi Rum

Wadi Rum je pa svet zase! Fantasticna pokrajina, kjer se rdec puscavki pesek konca ob vznozju visokih skalnatih pecin. Gore, ki se dvigajo do visine 800 metrov in veljajo za plezalski raj. Ker se tega sporta se nisem lotila, sem pac ostajala bolj pri tleh in pri lazje dostopnih visinah. :)
Prvi dan smo prevozili del pokrajine in si ogledali nekaj zanimivosti, popoldan pa parkirali v enem od stevilnih beduinsksih kampov. Po soncnem zahodu nam je nas gostitelj beduin pripravil okusno vecerjo v velikem sotoru in nas ob njej zabaval s svojim prepevanjem in igranjem lutnje. v sredini pa seveda ogenj in na njem veliki cajnik s slastnim beduinskim cajem.

Naslednjega dne je po zajtrku velika vecina turistov zapusitla kamp. Ostali smo le trije - jaz in starejsi par iz ZDA, celo nas stari beduin je odsel v vas in se vrnil popoldan! Cakalo me je vse tisto, na kar sem upala od samega zacetka poti> mir, tisina, samota. Nasla sem vse to in se vec. Obcudovala sem res enkratno pokrajino, se brez pravega cilja sprehajala po pesku, zlezla na nekaj razglednih ploscadi in uzivala v neskoncnosti, ki jo je zaznalo moje oko. Lica sem nastavila vetru in soncnim zarkom, prisluhnila petju ptic in opazovala puhaste bele oblacke na modrem nebu, se zazrla v oranzkasto obarvane skale, zdaj v daljavi na drugi strani peska, nato tik nad mojo glavo, pa potem pod mojimi nogami. Po dolgem casu mi je spet upelo ujeti moj ritem, sprazniti glavo in ne misliti na nic. In obcutek kar traja in traja... danes zjutraj sem se za slovo se enkrat sprehodila po pucavskem pesku potem pa ze skocila na avto in nato bus proti severu Jordanije.

Ravno ko sem se zacela sprasevati o vsej moji sreci oziroma srecnih nakljucjih, ki jih na tej poti kar ne zmanjka, sem verjetno pozabila na malenkosti in na avtobusu pozabila vetrovko. Ker je bila stvar dovolj hitro opazena (s strani soferja avtobusa), jo bom vseeno baje da dobila nazaj. Jutri ali pojutrisnjem me bo vetrovka cakala na avtobusni postji v Amanu. ja, vseeno imam ocitno sreco, sam vsake tolko me je treba spomnit da vsa sreca ni cist samoumevna :)

Zaradi te nesrecne vetrovke spet rahla sprememba plana> danes sem odsla kar direktno v Jerash severno od Amana, kjer si bom jutri dopoldan ogledala rusevine starega mesta, popoldan pa sibam v Aman in tam pocakam vetrovko :) Glede na to, da sicer v Aman nisem imela namena it verjamem, da je bil pripetljaj z vetrovko le znamenje, da tja vseeno moram.

Sicer pa Jerash po nekaj turisticno naravnanih mestih Jordanije pravi preskok nazaj v pristen Bliznji vzhod> s poceni hrano ob cesti, stojnicami sadja in zelenjave, hupanju avtomobilov in smeteh po nedokoncnaih plocnikih... ampak mene to prav nic ne moti in mi je celo vsec. Sspet sem ena redkih (ce ne celo edina) turitka, hrana je spet poceni in vzdusje pravo. Tud kaplje dezja me niso zmotile (ven upam da se do jutra vsaj priblizno zjasni)... dokler sem itak se vsa blazena od vcerajsnjega miru v Wadi Rumu mi pa pomojm da nc ne more do zivega...

Petra

2010-02-22T20:43:00.003+01:00

waaaaw.... sej sploh ne vem kaj naj napisem, ampak tale Petra je zakon! pa ne govorim le o tistih znamenitih kamnitih fasadah ampak o kanjonih, soteskah, vzponih po stopnicah s fantasticnimi razgledi po gorah... skala skala skala... v vseh moznih barvah, rumena, oranzna, siva, bela. ne vem od kod sem crpala energijo ampak kar skakala in letela sem po vseh tistih cudovitih stopnicah in skalah obsijanih s soncem, nad menoj pa neskoncno modro nebo. jutranje vstajanje se je splacalo ker sem res lahko dozivela nekaj tiste tisine in miru preden so prihrumele gruce turistov. mir v vrtincu skal, in na vrhu pri enem od temljev, ko se vedno znova zaves da je svet cudovit!
res sem cist navdusena nad temi skalami v Petri, mi je kar mal zal da si nisem zrihtala karte za dva dni. Jutri tako odhajam v Wadi Rum, se eno baje fantasticno pravljicno pokrajino, kjer bom dva-tri dni odrezana od sveta... upam da malo bolj v miru da koncno ujamem nekaj puscavskega miru. Petra je pac polna turistov, polna Beduinov. Ampak proti BEduinom nimam cisto nic. so cist simpaticni, komunikativni in kuhajo najboljsi caj. Tako da sem z veseljem danes klepetala z zenicami, z njihovimi hcerami, s sinovi in mladimi fanti, ki kruh sluzijo s prevazanjem turistov na svojih oslih. Ravnokar me ena taka skupinica skupaj z nizozemskim sopotnikom caka v lokalu na drugi strani ulice da gremo nekam v mir gledat zvezde in zakurt taborni ogenj...wiiii....
aja, in se ena lepa o Beduinih, ad si boste mal bolj predstavljali kdo so>

Strong as a desert,
soft as a sand
moves like a wind
forever free!

Ja, res se majo cist fajn in uzivajo tudi tisti, ki se vedno prebivajo v jamah - ti se imajo verjetno se najbolje, s spanjem na prostem, ko je nad njimi res samo neskoncno nebo posuto z zvezdami in okrog njih vrhovi gora...

Madaba & Kings highway to Petra

2010-02-21T21:34:00.002+01:00

Jordanija... nocna voznja je bila, ce odstejem dejstvo, da smo startali eno uro prepozno kar ok... na meji seveda dve uri formalnosti... pregledat vse potne liste in vse kufre v busu pac traja. Ampak ok, prvi vtis o Jordaniji zelo pozitiven, s kombi-busom iz glavnega mesta v Madabo, tam pa dozivim en manjsi sok> po dokaj redkih turistih v Siriji je tukaj ves cas na vidiku vsaj eden... druga stvar so cene, ki so seveda po turisticno navite (ce jih priemrjam s Sirijo). Ko sem oboje sestela, sem se odlocila, da Jordanijo zapusti po najhitrejsi mozni poti (ko si ogledam nekaj nujnih stvari)

Ampak ok, v hotelu ze na recepciji naletim na enega tipa ki se ravno meni za turo do Mrtvega morja... zaradi prakticnosti se zmenva da greva skup - najameva taksi in soferja in ta naju je potem res lepo cel dan vozil naokoli in cakal in spet vozil... Najprej iz Madabe na Mont Nebo, potem do Mrtvega morja, kjer sva se za kratek acs namakala v rekorno slani vodi. Res smesen in nenavaden filing lebdeti na vodi, ko v bistvu sploh ne mors plavat. Ker se nama res ni zdel da bi placevala 15 E za dostop do plaze, sva se sla robinzona in francoza in sla k vodi na drugi strani ograje... se mi zdi da je bila odlocitev prava, ker ni bilo zive duse, zastonj je bilo pa se bolj pristno kot tisto kopalisce z dezniki in bazenom.
Ker pa to najino kopalisce ni imelo tusa, morje pa je res ekstremno slano, smo se kasneje ustavili se v termah. hudo!!! naravna savna v luknji v skali, z vonjem po fosforju, para, ki se dviga iz izvira in vroc naraven tus z majhne skalne odprtne nad glavo... pred luknjo pa slap, ki pada v kamnit bazencek nekoliko nizje. NORO! ko sem se navelicala savnanja, skocim se v bazen pod tus na masazo ramen, pa potem namakanje med muslimankami, ki tudi v vodi seveda ne pozabijo na svoja oblacila in rute.
vmes seveda se nekaj razglednih tock in od vseh 'zdravilnih ucinkov' sem totalno pozabila da sem na busu spala max 4 ure... zato po prihodu nazaj v Madabo se sprehod po mestecu in ogled cerkve z najstarejsim zemljebvidom Bliznjega vzhoda, ki je v bistvu mozaik... MOzaiki v Madbvi so fantasticni! mene so cist navdusl in kr zapakirala bi kaksno uno kovano mizico s fantasticnim drevesom na sredini. :)

Danes pa ze ponovno na poti... ceprav sem prvotno mela namen ostat v Madabi dva dni, sem plane zaradi prakticnih razlogov in ker sem popolnoma nepricakovano ze prvi dan videla vse, zaradi cesar sem sploh sla tja, pot nadaljevala proti jugu. Stvar v Jordaniji se pac zdi taka da je seveda najboljsi nacin potovanja avto, ce ga nimas najetega si obsojen na avtobuse,... sicer ce imas dovolj casa s tem ni nic narobe, ce bi pa rad kaksn dan prisparal, se pa vse mal zakomplicira in seveda postane mnogo drazje. Ampak ce zelis res videti vec stvari kot le glavne punkte, se vseeno verjetno splaca sezt mal globje v zep. In ceprav sem mela najprej namen v Jordaniji obiskati samo tri punkte> Mortvo morje, Petro in Wadi Rum, sem plane spet spremenila. Danes zjutraj smo se z nizozemcem Georgem in enim avstralskim Cehom odpeljali v taksiju po King's Highway proti Petri. Vmes smo se razgledali nad dvema fantasticnima kanjonoma, si ogledala grad v Karaku (se eden od tistih z ogromnimi kamnitimi oboki, skritimi sobami, kletmi in razglednimi ploscadmi) in poceni jedli nekje ob cesti - ker ja, v turisticnih krajih so cene res navite in cist evropske... v lokalni restavraciji ob cesti smo pa se zmer dobil okusno kosilo za 1,50 evra.

Proti veceru smo torej prispeli k preddverju Petre. Komaj cakam, da se jutri ob soncnem vzhodu zapodim med njene templje in kamnite soteske. ampak treba bo zgodaj vstat da se ze na vhodu ne zaletim v eno od turisticnih skupin.
btw... v Madabi sem srecala prve slovence na poti... celo grupo nekih romarjev pomojm, in vsi so mel rdece kape... :)

na poti v Jordanijo

2010-02-19T19:52:00.003+01:00

Tako, zaenkrat imam Sirije dovolj.. dalec od tega da sem se je navelicala , se dlje od etga, da sem videla vse, ampak glede na preostanek casa in moje zelje, se je treba kdaj cemu tud odpovedat.. v dobro cesa drugega...

Danes sem bila na slovitem Qalat`al Hosn oziroma Krak des Chevaliers v okolici Hame - ogromen grad, ki je, tako kot marsikaj v Siriji, prehajal iz enih do drugih lastnikov tako kot celotno okolje. Ta grad velja za enega najbolje ohranjenih k\gradov krizarjev, ki so ga nato seveda zavzeli arabci in okrog njega zgradili se eno obzidje, tako da gre zdaj skorajda za grad znotraj gradu. mene so cist navdusli ogromni prostori polni velikih kamnitih obokov, kjer se pocuti clovek res tako zelo majhnega... prav nic vecja nisem bila na vrhu visokih obrambnih stolpov, kjer sem se kar mal ustrasla sunkov mocnega vetra (zares mocnega! - mislim da v Sloveniji bi ob takem vetru zaprli dostope na nezavarovaen ploscadi). se dobr da nism pr tanajbl suhih in lahkih in me vsen ni mogu odpihnt med zelene grice Sirije. Ja, to je se eno presenecenje zadnjih dni. ne vem zakaj, ampak jaz sem imela v glavi da je Sirija bolj ko ne ena sama puscava. kako zeloooo sem se motila! Kar sem je do zdaj videla bi samo za Palmiro in morda notranjost lahko rekla da to drzi. tu pa povsod naokoli zelena polja, polna zita, pa sadovnjaki in nasadi oljk. kamor seze oko, vse zeleno, zeleno zeleno - mam prav rada to zeleno :) le tam na koncu se zeleno spremeni v hribovje, ki ga redko porasca nizko drevje in grmicevje. v soncu se ziva zelena barva kar blesci in res je cudovito. ne pretiravam!

no ampak da se vrnem k zacetko danasnejga posta. danes tocno ob polnoci naj bi se na busu odpeljala direktno v Aman, prestolnico Jordanije. iz amana mam namen tud prav tako hitro krenit se malo bolj na jug, v eno od manjsih mestec, od tam pa v resnici zacnem odkrivati to drzavo - ki pa naj bi resnicno bila bolj puscavska... v Sirijo se pa vrnem na koncu se za zadnjih neakj dni tavanja po Damascu, tako da tole niti ni popolno slovo od Sirije, sam vmes bom skocila k sosedom na dopust :)

pa se to> da se en obste razvadl ker sem bla v zadnjih dveh dneh tako zelo pridna z mojimi posti... morm zabit cajt tm do polnoci v enem majhenm kraju kjer se nc kej posebnga ne dogaja, se ta pravega souqa (trznice) nimajo in sem vse ulice ze 5x obhodila, povecerjala (in mimogerde ponovno naletela na Nizozemca iz Pamire - ja tud Sirija je majhna), si prvosla sladico (ja tuki so vse tko dobre da se jim res tezko uprem), pa potem se sveze stisnjen sok iz pomaranc - mnjaaaamiiii... ja, res mi ni hudega :)

hamam

2010-02-18T17:45:00.003+01:00

torej... ko sem ze hotla zapustit net brez osvezitve bloga, ker enostavno stvar ni delala, se mi vseeno ob zadnjem poskuso posrecill bravo Sirija!

trenutno sem v Hami, se enem mestu v Siriji. in pred kako uro sem se vrnila iz hamama... zanimiva izkusnja morm rect.. ce sem morda pricakovala miren prostor, kjer se zenske posvecajo sproscno umivanju in pocitku, sem ibla zelo presenecena. v tisem malem hamamu sredi hami me je namrec presenitilo vrescanje in glasno govorjenje. v bistvu bi glede na razpolozenje haam - javno kopalnico - se najlazje priemrjala z nasim letnim kopaliscem. s to razliko da v hamamau ni bazena in da je ob dolocenih urah vstop dovoljen zenskam, ob drugih urah pa moskim. izjema so majhni otroci, ki se seveda lahko pridruzijo komurkoli. in potem je tu se hrana in pijaca in nisem jim uspela dopovedat da sem sita in sem mogla spet iz vljudnosti jest neke sicer zelo okusne piskote in piti kokakolo... ker nisem mela pojma kaj naj tam sploh pocnem in kako s\vse skup poteka, in ker nobena ni znala anglesko, sem mela kar mal problemov in verjetn sm zgledala prov zares smesno in tud pocutila sem se ko marsovc na zemlji... no ok, pa mi je vsen uspelo ugotovit kaj naj bi bila savna in zakaj so mi ob vstopu v roke porinili zajfo, malo krpo in skledo. tam v eni od manjsih temnejsih sob (kli za razliko od ostalih ni modernizirana z elektricnimi lucmi) sem nasla svoj mir, svojo pipo s toplo vodo in star kamnit `ceber`. ma je blo prov fino! in bi kar tam sedela in sedela, ampak nisem bila dolgo sama... ze je bila guzva pri pipi, me je pa ena od gospa prosila, ce jo zmasiram po hrbtu. ob prvem zacudenju sem seveda z veseljem privolila in morm rect da mi je blo prov zelo zelo fajn se it maserja tam na kamnitih ploscicah hamama. in morda sem koncno lahko nekomu vrnila za vse tiste piskote in caje in ne vem kaj vse kar mi tu vsi ponujajo...

Dead Cities & Aleppo

2010-02-16T18:04:00.002+01:00

... medtem ko v internet kafeju cakam, da mi `sef` sprazni polno kartico fotografij, se spet malo spomnim na moj blog...

Kot receno smo se vceraj z mednarodno druscino odpravili na izlet v okolico Aleppa. Najprej zgodaj zjutraj do trdnjave Simeon, in ker smo bli zjutraj cist prevec pridni smo bili tam eno uro preden se trdnjava sploh odpre... ker se nam ni dal ravn stat pred vrati, smo sicer naredil en krog okol obzidja in z visine pokukali za ogromne zidove, potem pa smo se napokali nazaj v nas modri kombi (s soferjem seveda) in krenili proti mrvtim mestom nekoliko juzneje. Vmes obvezen pit stop za kavo in ze smo vijugali po ozki cesti mimo nasadov oliv. Prvo `Mrtvo mesto` me je cist navdusilo... pokrajina me je skor spominjala na nas kamniti kras, polja oljk, ampak tukaj so med temi oljkami na rdeci prsti se kupi ogromnega kamenja, in ne le majhne kamnite ograde. in ti kupi kamenja ponekod se vedno stojijo tako kot so jih pred stoletji postavili bizantinci... cela mesta, ki so nekoc zivela, potem pa bila iz nepojasnjenega razloga zapuscena in danes rusevinam druzbo delajo oljke, koze, ovce, kaksen domacin in seveda turisti. Neskoncna mesta, kjer bi lahko taval in taval. Drugo tako mesto je se nekolk bolj ohranjejno, ali pa samo tako izgleda glede na to da je urejeno, da med stavbami ni nasadov oljk, da so poti urejene in postavljene celo informacijske table. nekdanja gostilna, cerkev, terme... kar predstavljala sem si dogajanje pred stoletji, tisocletji... kamnite hise in med njimi ozke ulice, ki se vzpenjajo na hrib, trgovci na majhnem trgu, bogata druzina, ki je prebivala v veliki nadstropni stavbi na vrhu hriba, pa gostilna, kjer so v zadnjem prostoru konji cakali svoje gospodarje... med sedenjem na enem od tistih nestetih kamnov, ko me je grelo `pomladasko` sonce, sem domisljiji res pustila, da je ustvarila svojo zgodbo preteklosti :)
zadnji kraj je bil Apamea, sicer precej podobna Palmyri, ampak z veliko ve ohranjnimi kolonami stebrov, ampak zato toliko manj ohranjanih stavb iz helenisticne dobe.

Danes sem se predvsem sprahajala po Aleppu, ker imam to smolo, da so v torkih vse stvari *citadela (utrdba) in nekaj `muzejev` zaprti, bom tu ostala se jutri, da si pogledam se to. Danes pa sem zato najprej naletela na labirint cudovitih, takrat se praznih ulic, na nekdanjo madraso, kjer se ucenjaki se vedno s Koranom v rokah sprehajajo med stebri in se citate ucijo na pamet, popoldan pa sem dobila povabilo v se eno mosejo... 85 let staremu muslimanu z dolgo belo brado, debelimi ocali in belo cepico na glavi pac nisem mogla reci ne... sele kasneje sem ugtovila, da je bil tisti mladenic s prav tako kapico in dolgo sivo haljo mujezin, ki se je po klepetu povzpel po stopniscu in odpel klic k molitvi... moseja se je pricela polniti in mene so s dolgo haljo (kar je za turistke obvezno) in ruto na glavi `skrili` v zadnji del moseje. ampak do konca vseeno nisem pocakala, ceprav sem dobila tudi povabilo na vecerjo... ce bi tukaj sprejela vsa povabila na caje, kave, domove, klepete v parku bi pac ostalo samo pri tem in v bistvu potem ne bi mela sploh casa karkol drugega pogledat.

evo, upam da so fotke gotove.. ampak videli jih boste pa vsen seleko se vrnem...

iz Palmyre do Evfrata

2010-02-14T18:42:00.002+01:00

ok... najprej bom pojamrala nad temi internetnimi povezavami k so rekordno pocasne in nezanesljive in si z njimi bolj pocas pa le deloma lahko pomagam... grrrr.... traja sto let da se odprejo...

Ne vem vec kaj sem nazadnje pisala, pa ceprav je blo to sele tri dni nazaj. tolk stavri se dogaja, da ne morem verjet da je to sele prvi teden. Ampak verjetno sem ostala nekje v Palmiri... No v glavnem Palmira je bla cist spektakulrana tud v zgodnjem jutranjem soncu. sem samo sedela in uzivala na enem od templjev in na soncku ter pozabila na cas... wiiii!!!!!
Sicer je bil plan da s spopotnikom, ki sem ga srecala na busu v Palmiro ujameva soncni vzhoda, ampak ga v bistvu niti ni blo ker so bli oblaki tam kjer je vstajalo sonce, ampak vsen je bilo lepo... samo biti tam in nikogar drugega naokli, pa mir.. in potem, ko se je sonce pricelo kazat izza oblakov je bilo enoastavno fantasticno vse skupaj.
Popoldan sva se sprehodila se na grad in na poti nazaj mimogrede sprejela povabilo druzine, ki je imela na bliznjem `travniku` ravno piknik... okusen caj, na zalost pa premalo zananja angelscine da bi se kaj konkretnega domenili. Tukaj je pac tako da vsak dan prejmes nesteto povabil na kavo ali caj, ali v trgovino, ali domov, kamorkoli pac. obcasno pac kaksneag tudi sprejmem. prijaznost in odprtost ljudi me preseneca vsak dan znova. In njihov caj, sicer zelo sladek in turska kava, kot bi ji primesali se nako zelisce... v steklenem kozarcku, na pogrnejni dekci, ob dveh mladih materah z rutami na galvah... fajn fajn

naslednejga jutra sva skupaj z nizozemcem odsla proti Evfratu, ko sva v Deir ez zuiru izstopila na postaji najprej kontrola in popis potnikov. brez kaksnih pomislekov so me takoj po ogledu sopotnikovega pasusa proglasili za gospo Van den nevemkajze in sem mogla posebej razlagat da ne nisva porocena in ne jst nism iz iste drzave :).. in potem oni brsat celotno tisto vrsto z mojimi napacnimi podatki v veliki knjigi...
No amapk po ene pol ure cakanja in popisovanja sva uspela priti v mesto in najt prenocisce. Deir ez zur pa cist nova Sirija, z zivahno trznico sadja in zelenjave, ljudmi ki komaj cakajo da ti lahko stopijo pred fotoaparat, ampak vsi tako ocitno pozirajo da kakih hudo dobrih fotk ravn ni...
Zvecer sem ob pohajanju ob Evfratu videla enega lepsih soncnih zahodov, tako da je bil dan ze skorajda popoln, ampak vseeno se je najdla se smetana za na vrh.
Ob vecerji sva dobila povabilo k eni druzini, kjer naj bi neko dekle se ucilo anglescino. OK, pa sva sla, v stanovanje ob glavni ulici, tam pa vsa familija: mama in tri hcerke, pa dva sinova, pa stric, ki naju j etja pripeljal... in smo klepetali... no ja, v bistvu vsen bolj krilili z rokami, ker tista anglescina ni bla ravn prvovrstna. ampak vsen super izkusnja, en mali pobic, Muhamed (itak) star 4 leta je bil cist navdusen in mi je ful zagreto razlagal se danes ne vem kaj vse... zal zal... nisem razumela niti besede, ampak ok, mi je dal lupcka in je blo vse ok :)

danes pa sem jaz navsezgodaj na vlaku zapustila Dar ez zuir in se pripravila na prvi dan, ko bom resnicno sama na poti.. in glej glej... takoj ko stopim v hotel v Aleppu se zaklepetam z nekim starejsim avstralcem, pa potem se en italijan, pa se en anglez, pa nizozemec, pa japonka... in evo... spet nimam casa da bi bla res sama... amapk zaenkrat se se ne pritozujem. V bistvu mi je zlo fajn da sm naletela na to kompanijo k si bom ojutri delili taqksi do enega gradu, pa nekih rusevin. sicer bi me vse skup prslo zlo drago, zdej pa ne sam da mi ni treba nc organizirat ampak bo tud precej ceneje. tko da, jutri spet zgodnej vstajanje, potem pa si privoscim en dan zase... z zgubljanjem po ulicah, tavanjem in uzivanjem.

Danes smo se precej zabavali v malo vecji posadki med sprehodom po Souqu (trznici), spili caj pri enem od trgovcev, se malo zgubljali, trgovali in se pomenkovali... Vec odkrivanja Aleppa torej pojutrisnjem, ko vecina danasnje kompanije zapusti mesto...

Damask - Palmyra

2010-02-11T18:41:00.003+01:00

evo, sedaj se sele resnicno pocutim da sem spet na poti. Ko sem danes dopoldan z nahrbtnikom na ramah hodila po takrat se dokaj praznih ulicah starega Damaska, na Bob Touma pocakala taksi in se odlpeljala na avtobusno postajo. Se vedno ob tem pogresam znanje jezika... vrjetn prvic v zivljenju dejansko tud uporabljam tistih nekaj `lingvisticnih strani` v Lonely Planetu (ki so pa res zelo zelo skromne)

Pa ker sem Damask prejsnjic tako na hitro odklenkala, mu bom sedaj namenila se kaksn odstavek. Skratka, tistega mojega prvega vecera v Siriji je brat mladoporocenca poskrbel za odlicno vecerjo, ki so jo prinesli na dom in v eni kletni sobi hise smo jo z uzitkom pojedli... v Sirijskem stilu seveda: riz, piscanec, jogurtov preliv, arabski kruh, pa neke solate, ocvrtki...alkohol pa je seveda nadomestila coca-cola, ampak nic za to, Arabci in Italijanke so ocinto tega navajeni in so poskrbeli za nekaj pevskih vlozkov.. takih priblizno kot jih pri nas zasledimo po litrih popitega piva ali vina :)
Naslednjega dne sem se ponovno zgubljala po starem Damascu, si sla ogledat tud Narodni muzej, kjer je glavna tema seveda arheologija, pa potem da sem nekolk potesila mojo bolj etnolosko naravnanaost se Kazam palace v centru, ki je pac bila v rabi muslimanskih druzin, zato temu podobna delitev prostorov itd. Sicer to zame nic pretirano novega, pa vsen je palaca ogromna in se je splacal.

Drugac pa Damask res mesto raznolikosti, med minareti in dzamijami se skrivajo grske ortodoksne cerkve, mini `kapele` z Marijo in Jezusom, judovski predeli... vse to znotraj starega mestnega jedra, vse to vsi sprejmejo in skladno zivijo.

Ker je Damask in tudi njegova okolica mesto, kjer bi lahko prezivela se kar nekaj dni, sem se pa vseeeno odlocila, da to storim na koncu (ko bom videla koliko casa mi je preostalo za zgubljanje in tavanje po ulicah). Tako sem se danes dopoldan odpravila proti Palmyri in evo mene, tukaj sem. V popoldanskem soncu sem na hitrico sla obcudovat rusevine rimske naselbine, kej vec o zgodovini si pa preberte v knjigah :). U galvnem ful ful lepo, modro nebo s komaj opaznimi belimi oblaki, sonce ki se spusca za hribom in rumeno obarva dolge kolone rimskih stebrov... fantasticno! jutri si grem vse skupaj ogledat ob jutranjem soncu, ampak glede na to, kako me je ze danasnji sprehod tja navdusil se zna zgodit, da bom vandrala tam naokoli se tudi popoldna in zvecer. Navdusuje me tisti obcutek velikega mesta, ki je nekdaj bilo, pa ga ni vec. Velike civilizacije ki pridejo in grejo. ponavlajajoc vzorec tega planeta... in ostane le rusevina, le spomin...

Salaam!

Damascus, Syria

2010-02-09T17:07:00.003+01:00

... wiiiii.. pocas zgleda da dojemam da sem spet na poti...
Sirija, Damask.. trenutno sedim v enem kofi shopu, tipkam na laptop Italijanke, ki se je danes popoldan porocila s Sirijcem... in zvecer imamo vecerjo v hisi, katere lastnik je ta Siriijec... ok, kako sem pristala v hisi, polni Italijanov, ki se tu ucijo Arabscino? na letaliscu v Istanbulu me je pred vkrcanjem na letalo ogovoril nek tip, lastnik turisticne agencije v Damasku... po nocnem pristanku v Damascu se je izkazalo, da ima njegov brat hiso, v kateri oddaja sobe turistom in studentom. Prvo noc so me gostili brezplacno, potem pa sem se zaradi prijaznosti in 'dobrega spirita' odlocila kar ostati dva dni v krogu treh Italijank in enega profesorja zgodovine in arheologije iz Buenos Airesa.... svet je majhen, Damask pa cudovit.

Danes sem se predvsem zgubljala po ulicicas starega mesta. Navdusile so me cudovite disave zacimb, posusenega cvetja in dobrot na trznicah, uzivala sem ko sem se namenoma izgubljala v ozkih prehodih, ulicicah in ulicah... super super supeer... tavala sem brez cilja in konca, isckala koticke, ki so me navdusevali in mi lepsali trenutke, bosa sem z ruto na glavi pred eno od malih mosej cepela na perzijski preprogi in opazovala dogajanje. samo oazovala. V najvecji in jnabolj fantasticni moseji v mestu sem na marmornih ploscicah velikega notranjega dvorisca opazovala otroke, ki lovijo balon, ze v naslednjem trenutku pa pred menoj naredi mimohod skupina starejsih domacink, ogrnjenih v crna pregrinjala.... in ne morem drugega kot da sem enostavno vesela v tistem trenutku, na tistem kraju, s soncem obsijanimi arkadami nad menoj, nad njimi pa modro pozno popoldansko nebo.
in potem spet mimo vseh trznic in trgovinic, pa delavnic, kjer s ponujenim kozarcem caja opazujem gospoda pri brusenju nozev...

Ja, fantasticno je in Sirija je bila za umiritev pravi kraj. Kljub dnevnemu hitenju in mnozici ljudi na ulicah.

ja, jst mislim da se bom mela lepo tele tri tedne...
Toliko na hitro, ker sem ob druzbi za mizo mal asocialna... sam tolk da vas ne bo skrbelo zame ;)

če se ne ustaviš sam, te ustavi tvoje telo...

2009-06-10T23:18:00.005+02:00

Evo, po dolgem času se spet oglašam, in to iz Slovenije! hehe.. očitno imam več časa kot ponavadi. :)
Pred slabima dvema tednama sem si na tenisu zvila gleženj, ki se zaenket še noče povsem pozdraviti. Tako sem pristala na bolniški in sem bila prvih 10 dni popolnoma odvisna od bergel. Sedaj lahko že tudi stopim na nogo in kratke razdalje premagujem celo brez bergel. jupi, bravo jst :)
No skratka, prva dva dneva sem mislila, da se mi bo zmešalo od posedanja in brezdelja. Kako lahko nekdo, ki sicer non stop nekaj počne, se vozi sem in tja, do zadnje minute zapolnjeni dnevi: služba, šport, kakšna kava, sestanek, morda izlet ob vikendu...pa seveda skok k nečaku in na sprehod z vozičkom... in potem tista trapasta teniška žogica vse ustavi. ni več službe (to niti ni tako slabo), ni več športa, kava je, če ti jo nekdo prinese na mizo, da bi se z avtom odpeljala ko se mi zahoče - pozabi... Skratka katastrofa! kot bi me zaprli za nek zid, počutila sem se totalnega invalida, z dnevnim limitom 3x po stopnicah poskakajoč gor in dol (btw. ob tem sem se spomnila vseh tistih stopnic, ki smo jih preskakovali po eni nogi na treningih odbojke in hokeja). Ampak takrat smo se ob tem vsaj zabavali! sedaj je šlo za to, ali bi res šla v družbo računalnika v zgornjem nadstropju ali pa bi vendarle ostala kar pri branju knjige na terasi. nisem in nisem zdržala dolgo na enem mestu. kako le? Sedeti nekaj ur na istem mestu? jst? Pa saj se mi zmeša. in mešalo se mi je... prve tri dni, potem sem se navadila, četrti dan pa sem začela enostavno uživati.
Že od prvega dne sem si v šali dejala: če se sam ne ustaviš, ko bi se moral, te ustavijo drugi, najverjetneje tvoje lastno telo. Hja, najprej šala, po dveh dnevih sem ugotovila, da sem imela zelo prav. Kar pozabila sem že, kaj pomeni cel dan ne početi nič ampak enostavno brati dobro knjigo. In kako zelo mi je po treh dneh (potem, ko sem se navadila na dejstvo, da pač nikamor ne morem) to pasalo! in kolko dobrih knjig sem odkrila v zadnjih dveh tednih! In sedaj sem že skorajda vesela, da sem si zvila ta prekleti gleženj. Samo zaradi dobrih knjig, ki bi sicer ostale neprebrane. In zato, ker brez slabe vesti zabijem celo dopoldne na terasi s češnjami na mizi in dobro knjigo v naročju. Kaj bi si človek želel boljšega? Seveda, početi vse to tudi če je gleženj popolnom zdrav.
V bistvu mi trenutno razen zvitega gležnja prav nič ne manjka. in ker se premikam zelo počasi, raje ostajam doma v družbi knjig. ker ko hodim naokoli in vlečem za seboj eno nogo oziroma opeltam z dvema berglama... potem od počasnosti postanem živčna... branje knjig pa je za živce in pomiritev precej boljše.

fotke

2009-04-03T22:14:00.002+02:00

Evo, kot veste sem že kar nekaj časa spet nazaj v Sloveniji. Sem se že aklimatizirala in v ta paket sodi tudi pomanjkanje časa. No vseeno sem se potrudila in vam an net dala na ogled izbor fotk s Kube. Upam, da boste ob gledanju uživali vsaj pol tolko kot sem jaz med fotkanjem!
lp

Trinidad

2009-03-05T23:08:00.003+01:00

Trinidad, za all inclusive resortom Varaderom na severni obali vsekakor za marsikaterega turista najbolj obiskano mesto na Kubi. Center mesta, ki je pod zascito Unesca je fantasticen. S pisanimi kolonijalnimi hisami, belimi ograjami, cerkvijo sv. Trojice (Trinidad je Sv. Trojica) in stopniscem, ozke tlakovane ulice in zvoki glasbe z vsakega vogala. Ampak Trinidad so tudi turisti. Veliko turistov, vec kot domacinov. In so domacini, ki stalno nekaj prosijo in prodajajo. Trinidad je pac turizem. Zato sicer nic manj lep, pa vseeno ni ravno kraj, kjer bi se jaz dolgo zadrzevala.

V Trinidadu sem se enega dne odpravila s staro lokomotivo v Valle de Ingenios. To je rodovitna dolina, kjer so nekdaj na veliko gojili sladkorni trs, glavno izvozno blago Kube. To je dolina, v akteri je delala velika vecina suznjev iz Afrike. Suznjev ze dolgo ni vec, tudi plantaz sladkornega trsa ne, ostaja pa tam na sredi doline 44 metrov visok stolp z odlicnim razgledom. V casu plantaz in suznjev ga je uporabljal lastnik plantaz za nadzor svoje 'delovne sile' sedaj pa se tja vozijo turisit z vlakom in avtobusu. Se vedno pa se da poizkusiti 100% sok sladkornega trsa - sicer ful sladko, amapk okusno (btw. Kubanci dejansko vseeeee jejo sladko). Izlet je bil prav zanimiv, ze sam vlak, tak, ki se vedno pravi CU-CU, s katerega se kadi gost crn dim, tak, ki ga je potrebno vmes dvakrat ustaviti da ga nafilajo z vodo iz potoka. Ustavi se tudi kadar se na progi pase govedo ali radovednost pase kaksen konj. Na podezelju ljudje seveda ekstremno prijazni (no sej tuki so v mestih tud). Povabili so me v dve hisi, cisto tako, da so mi pokazali kaj vse imajo. In brez skrbi, imajo in elektriko in vodo, in udobne gugalne stole, ki so obvezna oprema v vsaki hisi, pa mikrovalovne pecice v kuhinji, televizijo seveda tudi. Drugi pac imajo nekoliko manj, ampak zato niso nic manj zadovoljni in gostoljubni, cetudi imajo le dve mali leseni sobici z gugualniki in majhno televizijo v 'dnevni'. Po stenah pa povsod obvezne fotografije druzinskih clanov, tistih, ki so se v Kubi in tisitih, ki so se porocili v Evropo (predvsem hcerke) ali odsli kam drugam.

En dan v Trinidadu pa sem izkoristila za skok na plazo Ancon, baje eno najlepsih plaz na juzni strani Kube. Pac se ena dolga pescena plaza s kristalno cisto, modro-zeleno karibsko vodo, ki je bila kljub vetru mirna, brez enega samega vala. Ceprav nisem ravno oseba, katere smisel pocitnic je polezavanje na plazi, je pasalo, tudi kokos, ki je zgleda da edino sadje, ki ga lahko dobis brez problema, je bil odlicen. Najbolj adrenalinska pa je bila voznja na plazo in z nje. Ko smo skupaj z enim parom iz Anglije ob cesti cakali bus, nam je ustavil tovornjak in nas za 1USD peljal na plazo. In tovornjak ni tak, v katerem se usedes k soferju ampak ima na prikolici ene take provizoris zelezne klopi, pa neko se bolj provizoris lojtro da spelzas gor. Bilo je zabavno in ko smo se vracali s plaze, smo morali izstopiti pred centrom mesta, saj policaji ne smejo videti, da se turisti vozimo s takimi prevoznimi sredstvai, ki so namenjeni kubanskim delavcem. Ampak hej, pacali smo 3x manj kot za bus in 5x manj kot za star taksi. Vem, se zmer smo placali turisti vec kot doamcini, ampak to je pac Kuba, ampak o tem pa drugic...

Sicer pa, vrnila sem se v Cienfuegos... tuki je pac tko zlo fajn :) in glede na to, da nimam casa precesat cele Kube, oziroma bi vse to naredila zelo na povrsno in na hitro, bom raje malo uzivbala tukaj...

Cienfuegos - Trinidad

2009-03-03T00:12:00.001+01:00

O Cienfuegosu sem vam nekaj ze pisala, ampak se enkrat najbolj glavno: simapticno mestece, kjer ni veliko turistov, tudi ne poka po sivih od raznih muzejev in ogledov v samem mestu. Ima pa nekaj odlicnih stvari - odlicna lokacija za skok na plazo in odlicna zabava ter ljudje. V mestu sem se imela res fajn. En dan sem sla na izlet v park El Nicho. gre za reko v gorovju Escambarray. Tolmuncki, slapovi, brzice... ful lepo, obdano z zelenim gozdom, ze pot do tja pa prava adrenalinska voznja. najprej eno uro v kombiju, kar je pravi luksuz, potem pa eno uro po zrukani cesti na tovornjaku z dvema lesenima klopema ob straneh. Ampak ob poskakovanju smo obcudovali razgled in tudi to je bilo fantasticno. El Niche me je prav tako prijetno presenetil, za piko na I smo se okopali v dveh tolmunckih in voda, ki je imela 20 stopinj, je bila zame po prvem soku cist OK, med tem ko je za Kubance seveda popolnoma nesprejemljivo, da bi se spustili vanjo.
Ugotivla pa sem, da ce bi se kaj takega nahajalo v Sloveniji, bi drle tja gore ljudi in prav gogtovo bi bili canyoningi najbolj popularni. No na sreco temu tukaj ni tako in vse skupaj izgleda se zelo nedolzno.
Vceraj sem sla spet na plazo, isto kot zadnjic ampak nastanila sem se na drugem koncu in neverjetno kako topla je bila tam voda. za moj okus cist prevec, ampak bilo je pa vsen fajn.
Aja, in Cienfuegos in zabava - fantasticno. Kubanci plesejo podnevi, ponoci, v ponedeljek in v nedeljo. Povsod, kadarkoli, otroci in mladina... vsi vse povsod.... Tako da zabave v Cienfuegosu res ni manjkalo, v bistvu se je bilo tezko odociti kam sploh iti na ples ali pa samo pozlusat kubansko glasbo.
Vse bolj tudi spoznavam pravo Kubo, tisto, ki jo je vzpostavila revolucija. In neverjetno, kako si ljudje zaupajo, kako si vse delijo, kako se imajo v bistvu prav fajn.
Trinidad, kjer sem se znasla danes, pa je nekaj povsem drugega kot Cienfuegos, pa ceprav le 80 km stran. Trinidad je sicer cudovit, hisice so enkratne v pisanih barvah, galsba prav tako odmeva po ulicah, sem pa tu tudi prvic kar sem na Kubi videla pravo turisticno trznico in prvic se dogaja, da domacini dobesedno skacejo okrog vsakega turista, ki ga vidijo, in prosijo za denar, za bombone, za kulije... cist tu mac in vsi bi samo nekaj radi imeli, kar mi je v popolnem nasprotju s tem kar sem dozivela do sedaj. In tega res ne maram. Razumem, da nekdo, ki ga fotografiras, zeli placilo, ampak da postavijo se celo ceno, in sicer 1 CUC (skoraj 1 E) je pa mal tu mac, se posebej ce vem, da oni v svojih restavracijah za ta denar lahko jejo kosilo. In ce vsakemu, ki pride mimo in prosi nekaj das, bi v dveh dneh bankrotirala oziroma zanje zaravila vec kot za prenocisce.

Santa Clara - Cienfuegos

2009-02-27T16:57:00.003+01:00

Evo takole, trenutno sem v Cienfuegosu, na juzni obali Kube. Mestece je prav simpaticno in nasploh zivljenje mi je kar vsec. Zabava, vrocina, obala blizu, ni da ni. No in v Cienfuegosu sem srecala Ano in Damjana (z Ano sva bili sosolki na faxu). potem ko so me prvo noc nastanili v eni sobici z zrukano posteljo pri treh gejih sem se naslednejga dne preselila v caso kjer sta tudi Ana in Damjan, kjer kraljujem v ogormni sobi za isto ceno. In odlicno kuhajo! vceraj smo vecerjali jastoga! Slastno, odlicno!!!!
Vceraj smo cel dan razlezavali na plazi in bilo je sicer odlicno, amapk nisem ravno tip za polezavat, tko da nekej sred dneva mi je blo ze mal zal ker sem postajala vedno bolj lena. Tud plaza sicer ni bla lih s kakega velikega plakata, ampak je vsen pasalo pocit v sencki, s kokosovim orehom v roki in se namakat v karibskem morju. Drugace pa tukaj tudi zvecer veliko zabave. En vecer smo se odlocil tko skupinsko poskust zabavat tako kot kubanci, se pravi sli smo v eno trgovino, oz. bar in kupili flaso ruma. Ampak ker vsen nismo ravn Kubanci, smo zravn kupil se 2 l nekaksne lokalne kokakole. Za vse skupaj smo dali 4 CUCe kar je manj kot 4 Evre... Srecal smo tle tud kr nekaj SLovencev, tko da ja res nas nikjer ne manjka. Smesno pa je, ko te lokalec predstavi svojim prijateljem turistom, in mal govoris v anglescini, dokler na vprasanje Where are you from ne odgovorijo Slovenia...
Danes sem si pa zelela ogledat El Nicho, slap in jezercev Sierri de Escombraz, ki naj bi bil vreden ogleda. Zgodba pa se je mal zakomplicirala ker sem zvecer prisla prepozno do agencije, ki je bila ze zaprta, ampak sem hotla poskust sreco in zjutraj enostavno ujet bus. In glej glej, ravn dans busa sploh ni blo... Ampak ker verjamem, da je vse za nekaj dobro verjamem, da bom tudi danasnji dan dobro prezivela. Malo naokoli in mimogrede bo vecer. V el Nicho grem pa lahko se vedno jutri, ampak niti ni med mojim top ogledi, tako da tudi ce ne, ne bo nic narobe.
Odlocili smo se, da v Cienfuegosu ostanemo do nedelje, ker je v soboto baje tu neka velika zabava na trgu in je pac ne bomo izpustili, v nedeljo pa z Ano in Damjanom odhajamo v Trinidad.
Ker si mesta sama niso prav posebej razlicna, ulice povsod skoraj identicne, sicer ni ravn pomembn kolk casa kje ostanes, ampak tale Cienfuegos je sigurno manj turisticen kot Trinidad, tko da ostajam malo dlje tu.
In danes ni ravno dan za pisanje, tako da se orpavicujem, sem se vam sam na hitro javla, zdej pa morm it ker me caka druzba...

Y PARA TODOS QUE NO ENTIENDEN EL ESLOVENO: CUBA ESTA UN MERAVILLHO DE CIUDADES Z PERSONAS. talvez quando regreso a mi pais escrevo algo en espanol o ingels tmb.

en compania del Che

2009-02-24T17:59:00.004+01:00

No glede na to, da sme vam zadnjic res napisala sam nekaj prvih vtisov, bom tokrat sla lepo po vrsti. In recimo da zacnem na letaliscu v Havanni. Prva slika Kube, ki sem si jo vtisnila v spomin je prizor temnega mladenica v uniformi. Stoji naslonjen na portal vrat na hondiku letalisca, kjer dere gruca prav kar prispelih turistov z letalom iz Madrida. Ena noga cez drugo, v roki pa cigaret... ja uradnik na letaliscu...
Nastanila sem se v eni Casi Patucular (se pravi pri domacinih) v Centro Havanna. V mestu sem se sprehajala tam nekje med Havanno Viejo, Centro Havanna in Maleconom ob morju. Vse skupaj bi sicer lahko bilo tudi eno samo obmocje, ker so meje zabrisane, ampak vseeno je Havanna Vieja tisto, kar privlaci turiste: obnovlojene kolonialne stavbe, muzeji, galerije, trgci, aktedrala in restavracije (kjer jedo itak samo turisti). Havanna kar pokalo od vseh muzejev in galerij. Med drugim sem mimogrede odkrila mini galerijo ekvardorskega slikarja Guayasamina, ki je bil bojda dober Fidelov prijatelj (btw. njegova dela so me navdusila lani v Ekvadorju). In muzej revolucije, pa fantasticen mestni muzej, pa se drugi, za vse seveda nisem imela casa. Navdusila pa me je nasploh Havanna. Centro Havanna, kjer se odvija zivljenej preprostih ljudi, ki je prav navdusujoca. Ko sem se nekako navadila na ljudi, na mesto, na to, da pac ni za vsakim vogalom trgovine in da so izlozbe prazne, zacela uzivati v teh na pol podrtih ulicah, luknjastih cestah, pa ljudeh, ki sicer stalno prosijo za kulije (ki sme jih tokrat pozabila doma), dolarje... karkoli. Navadila sem se ze na zvizganje in neke cudne glasove ki jih ustvarjajo kubanci.. in potem sem sla rezervirat avtobusno karto za nadaljevanje poti proti Santa Clari, na Plazi de la revolucion z ogromnim spomenikom Jose Martiju in podobo Cheja na stavbi notranjega ministrstva mi je bilo kar malo zal da zapuscam mesto. V dveh dneh sem se tam pocutila prav odlicno. No zvecer sem na nocnem sprehodu naletela na nekega francoza, ki sicer dela v Mehiki. Znasla sva se skupaj v Bodega del medio, najbolj slavnem pubu, kjer strezejo izvrstni kubanski mojito in pojejo dobro kubansko glasbo. Ko je glasba utihnila sta se tam nekje pojavila se dva Urugvajca, studenta medicine v Havanni (vsi latinoamericani lahko na Kubi studirajo brezplacno in predvsem medicina je na Kubi dobro razvita) in vsi skupaj smo krenili malo po nocnih ulicah Kube. Bilo je prav zabavno in zanimivo spoznat kako se zabavajo ti studentje in poslusat zgodbe o kraji toaletnem papirju iz nekega visoko letecega hotela, o iskanju sladkorja, za katero je Paulo nekoc porabil 4 ure. Vino, kupljeno pri nekem tipu, ki ga pac lih slucajno ima, pa zbor na stopniscu in potem debatiranje gori in doli. Pac poceni zabava, ki je za marsikaterega kubanca edina mozno. Ampak vseeno, imeli smo se odlicno.
naslednjega dne sem zjutraj odsla z busom proti Santa Clari. Santa Clara, mesto, ki si je prosvojilo verjetno najvecjo ikono Latinske Amerike, Argentinca Ernesta Guevaro de la Sierra, bolje poznani kot EL CHE. Njegova podoba, tako tipicna: z baretko in kustravimi lasmi me na Kubi spremlja prav povsod, tukaj pa je enostavno vedno poleg. Santa Clara, ki jo je Che leta 1959 osvobodil je postala eno glavnih mest kubanske revolucije. Medtem ko sem vceraj bolj krozila po mestu in se sprehajala po ulicah, sem se danes odpravila do spomenika, muzeja in mavzoleja Cheja. Dober muzej in mabvzolej, v katerega so l.1997 prinesli ostanke Cheja in se 17 njegovih kamaradov, ki so jih zajeli in ustrelili v Boliviji so me se enkrat prepricali o neizmerni moci, volji, pogumi in moznosti vpivanja na preproste ljudske mnozice, ki so mu sledile. Podoba, ob kateri se vsak pocuti majhnega, te pac ne more pustiti ravnodusnega.
Aja, in dodatni dokaz, da sem tukaj res v druzbi Cheja: spim v sobi, kjer je v letih 1959-60 prebival on, kadar se je zadrzeval v Santa Clari... to sem sicer ugotovila cist slucajno, ampak zse mi je pa potem takoj cena 20 CUC (priblizno 19 E), zdela kar naenrkat zelo nizka in prav ponosna sem na tisto sobico sredi Santa Clare... hehe.. mislm kaj pa ce spim celo na isti postelji? :)

CUBA...za zacetek..

2009-02-22T20:33:00.003+01:00

Hola... evo koncno... spet na poti, spet v Latinski Ameriki, kot da res ne bi mogla brez nje. Ampak tokrat je spet vse drugace. Tu ni Andov iz Peruja, tu ni razkosja, kupov sadja, sadnih jugov na vsakem vogalu. Tu so na pol prazne izlozbe, vrste za kruh, je vrocina, je glasba, salsa in reageton odmevata na ulicah, po katerih vec ljudi hodi kot vozi... in tu so stari avtomobili iz ameriskih filmov, in mladi kubanvci, ki jih sraufajo, barvajo, ki zvizgajo in vedno znova mahajo meni, za menoj... Hola guapà, hola que linda, hez ladyz... to je pac Kuba in to so pac Kubanci ki zvizgajo prav vsaki, ki gre mimo. In se sploh ne zmenis zanje. Ampak nekateri so pa prav prijazni. ko sedis na obzidju in gledas svoj Lonly Planet te pametno ogovorijo, da zakaj, ce te kaj zanima, ne vprasas njih, da le tako iszves kaj o Kubi. In res, potem ti zacnejo pripovedovat o tem, da morajo pridobiti dovoljenje za selitev iz juga na sever, da jih ne smejo slisati ko tako govorijo o komunizmu, da slabo zasluzijo.. in potem vedno in povsod vprasanje: "je sedaj bolje?" "Je bilo bolje v Jugoslaviji?" pa saj sploh ne vem kaj naj jim odgovorim. Ko jih vidim, kako nimajo prakticno nicesar bi takoj rekla ja, seveda je bolje. Ko pa pomislim na imperializem in kapitalizem, na oglase o tem in onem na vsakem koraku, se pa kar malo vprasam o smislu vsega tega, ce bi lahko enostavno dali glasbo na glas in pred zmajanim blokom zaplesali salso...
Amopak ok, dva dneva Kube sta ocitno premalo da bi poznala odgovore na ta vprasanja. In se nekaj, vedno ko sem kam sla sem si pred odhodom rekla, da ni problem ce kaj pozabim, saj lahko vse tam kupim. Tokra tis tega ne bi smela reci...
In preden mi zmanjka casa se nekaj o Havani: staro mesto je enkratno, sicer polno turistov, ampak pisane ulice so cudovite. Ze dve ulici sran, Centro Havana.. tam, kjer se odvija zivljenje domacinov, med poulicnim nogometom, preprostimi kavarnami, basebolom v parku... Lepo je in prijazno je!
.. nadaljevenje sledi...

pogled v 2008

2009-01-03T15:10:00.021+01:00

pravijo, da je uspešno tisto leto, za katero si na koncu želiš, da bi se ponovilo... moje 2008 je definitivno bilo tako!
Danes mineva eno leto in en dan, odkar sva z Anžetom na Brniku vstopila v letalo in preko Pariza in Caracasa odletela v Limo. Tam so se kljub izgubljeni prtljagi, ki je bila že nasledenjega večera spet z nama, pričeli moji trije sanjski meseci. Trije meseci, ki bi se lahko ponavlajli v nedogled, pa se jih ne bi naveličala: pohajanje z nahrbtnikom na ramah, fotoaparatom v roki, iskricami v očeh in nasmehom na obrazu. Povsod naokoli pa novi prijazni obrazi, čudovita mesta in pokrajine: jezera, puščave, zelena gorovja perujskih Andov, stožci ekvadorskih ognjenikov, deroče reke, zeleni, blatni tropski gozd, kanjoni, hudourniki, pa slane puščave, jezera in flamingoti, in razposajeni otroci črnih las in črnih oči.

Kulturni šok ob vrnitvi v svet, kjer se vsem nekam mudi, kjer je treba loviti roke, se držati nekih Povratek je bil bolj naporen kot odhod, začrtanih pravil družbe, kjer po cestah drvijo dragi avtomobili, po pokrajini pa se kot gobe po dežju širijo nepotrebni trgovski centri. Tu je le še potrošništvo... ni več nasmejanih prijaznih ljudi, ni več razposajenih otrok, ni več brezskrbnih dni... tu so le ljudje, ki ne vejo kaj bi sami s seboj, ki srečo iščejo v nakupovanju, v dragih avtomobilih, ki si jih sploh ne morejo privoščiti, v alkoholu, drogah... kje so tisti čudoviti ljudje, ki imajo mnogo manj, pa vendar toooliko več od življenja in sreče???

Ko sem preživela začetni šok, sem pričela spet delati. Delo je steklo odlično, tudi ponovnega življenja v Sloveniji sem se navadila. Maja smo z Alešem in Ano skočili na podalšan vikend v Rovinj in Fažano. Po letu 1991 sva z Alešem prvič obiskala kamp, v katerem sva kot otroka preživela vsa poletja. Marsikaj je ostalo nepsremenjeno in ugotovila sem, da bom tudi v prihodnje sem še prišla.

Ob koncu julija, istega dne, ko sem se vrnila z vzpona na Triglav, se je prismejal naš Voranc. Čudovito dete skravžlanih las in rjavih očk, moj prvi nečak.

Septembra je sledil kratek obisk v Dubrovniku in Črni Gori, oktobra (ali pa je bilo septembra?) kratek vikend z avtodomom v Rovinju. Potem sem se pripravljala na strokovni izpit in ga tudi opravila.

Potem je bil kmalu tu veseli december, ki ga ob vsem delu niti nisem izkoristila. No ja, vseeno sem skočila tik pred božičem za tri dni na Roglo in se predala zimskim radostim. Tik po Božiču pa še skok v Sarajevo, ki me je še enkrat prepričal da se bom tja vsaj dokler bodo na Baščaršiji bosanske kafane, buregdžinice in čevabdžinice, z veseljem še prihajala....

In vmes so bile še male lepe dogodivščine, čudoviti trenutki, dnevi s prijatelji, njihovimi malimi otročki, večeri v družbi prijateljic, ki še vedo kaj je dobra zabava. Vse skupaj začinjeno z gorami smeha, kavicami na sončku, klepeti s starimi prijatelji, sprehodi okrog blejskega jezera, pa še kakšen skok v Piran, Bohinj, na Cerkniško polje, v hribe in še kam po Sloveniji.

JA, z veseljem bi to leto ponovila še enkrat! Upam, da mu bo 2009 vsaj malo podobno oziroma da bom ob koncu spet lahko rekla, da ga želim še enkrat zavrteti. Upam, da tako letos kot naslednje leto vi lahko storite isto!

Sodobna arhitektura uničuje način življenja

2008-11-24T21:26:00.004+01:00

http://www.delo.si/tiskano/html/zadnji/Sobotna+priloga

Tako, najprej vse pozivam, da si preberete članek v sobotni prilogi na straneh 22-23.

Sama sem tale govor slišala v živo v Radovljici na podelitvi Murkovih nagrad in moram rečt da sem bla fascinirana. Končno nekdo, ki si upa povedati naglas. Po drugi strani pa sem bila žalostna, ker tisti, ki smo na podelitvi bili, vse to že itak vemo, do drugih pa vprašanje če bo govor prispel. Zato sem bila toliko bolj vesela ko sem ga zagledala v Sobotni prilogi. Damjan Ovsec je v temle govoru dobro povedal vse tisto, kar bi moral nekdo že zdavnaj javno povedati: da sodobna arhitektura ne more nadomesiti kulturne dediščine, da megalomanski projekti stolpnic in ne vem kakšnih oh in sploh bajnih modernih stavb ne sodijo v center Ljubljane ali kateregakoli slovenskega mesta. Upam, da se Ljubljanski Zavod za varsto kulturne dediščine ne bo vdal in bo vztrajal pri OHRANITIVI KOLIZEJ, ne pa zgraditivi neke futuristične brezdušne stavbe, ki tja ne sodi. Upam, da pod tržnico NE BODO zgradili parkirnih mest, upam, da v Ljubljani sploh ne bodo nič zgradili, dokler se mestni urbanisti ne zamislijo nad tem, kaj dovolijo in počnejo.
pa da ne mislite, da se to dogaja samo v Ljubljani. Ne, dogaja se tudi v Radovljici. Pričeli so graditi še en kompleks na zeleni površini, bojda naj bi bil Vurnikov trg novo srce Radovljice. Ampak haloooo? pa zakaj rabimo novo središče Radovljice če imamo čudovit Linhartov trg, ki že tako ali tako premalo živi. Ampak očitno občinarji vidijo rešitev v tem, da kulturne vsebine postavljajo na obrobje... No če smo iskreni se rešujejo z nekimi sumljivimi zasebno-javnimi partnerstvi. In baje bo nasproti bivšega Merkurja zrasel nov Tuš center. Za koga že in zakaj ga sploh rabimo? In če ga že rabijo, zakaj ga ne zgradijo na mestu bivšega Merkurja, tisti delček nepozidanega makadama pa pustijo sedanji rabi parkirišč? Pojma nimam, kdo skrbi za urbanizem na občini, ampak kdorkoli že je očitno ne dela v dobro Radovljice. Ob vsem tem se seveda v Kamni Gorici ves čas pritožujemo, da se ne zgodi ničesar. Ja, seveda, letos smo dobili nek nov spomenik, ki če povem po pravici, ga turistim, ki pridejo v vas tudi pokažem ne, ker se mi zdi izguba denarja. Ker ne vem, zakaj bi izgubljali denar na novih spomenikih, če še za stare ne znamo poskrbeti? In zakaj bi nekomu, ki ima spomenik, ki si ga je naredil, poslikal sam, pred svojo rojstno hišo, postavijo nek nov spomenik, med tem ko stari vedno bolj propada? In smo spet pri nespametnem trošenju občinskega denarja. In ja, seveda, Lipniška dolina. Waw, super cesto vam delajo, bo kdo reku.. ja 200 metrov ceste v Lipniški dolini = 10 km v Radovljici. ampak, nič hudega, sem včasih celo vesela da se v Kamni Gorici nič ne dela, ker to pomeni, da se tudi nič narobe ne naredi. In mogoče je bolje počakati, na nekoga, ki bo imel več razumevanja in bo takrat stvar dobro narejena, kot pa da se res lotijo kakih trapastih nepotrebnih projektov. Kaj pa veš, mogoče se bodo pa spomnil da bi blo pa super asfaltirat trg pod lipo in tam narediti parkirišče... pri vseh traparijah se sploh ne bi čudila.
Če se vrnem h govoru g. Ovsca: popolnoma se strinjam, ko pravi, da sodobna arhitektura nima duše. Pa mislim, da to nima veze s tem, da sem pač etnologinja in da delam v ustanovi, katere primarna skrb je skrb za kulturno dediščino. Ampak enostavno si ne predstavljam, da bi me neka sodobna stvaritev navdala z občutkom toplote, sprejetosti, povezanosti in hkrati estetske dovršenosti. V sodobnih mestih, sodobnih kulturnih in turističnih centrih vedno pogrešam tisti občutek, zaradi katerega lahko ure in ure posedam pred eno in isto stavbo, opazujem dogajanje in se počutim tako nekako doma, pa čeprav na drugem koncu sveta. ni pomembno katera kultura je to naredila in kako se mesto imenuje. Spominjam se takih čudovitih mest in trgov 'Z DUŠO', kot jim sama najraje rečem: Quito, Cuzco, Potosi, Oaxaca, pa seveda Piran, Rovinj in številna mesta Španije in Portugalske. Vedno znova ugotavljam, da so ta mesta tista, ki mi ostanejo v spominu, ker nudijo nekaj več, nekaj, kar ni samo lepo, ampak nekaj, ob čemer se tudi sam počutiš lepo. Nekaj, kar ne le vidiš, ampak tudi občutiš. Prav iz tega razloga obožujem Lizbono in še nešteto drugih mest, in prav zaradi pomanjkanja tega se vedno izogibam sodobnih mest in če se že znajdem v njih, ponavadi ob prvi priliki pobegnem, ker mi ne nudijo prav ničesar, le kopico nekih stavb, v katerih kaj več kot dovršene sodobne arhitekture ne vidim. Stavbe brez duše, mesta brez topline. Zame, kot da jih ni.

Dubrovnik

2008-10-05T21:52:00.004+02:00

Poletja je očitno konec, jesen je tu in danes je bil eden tistih čudovitih jesenskih dni, s sončkom na nebu in vse bolj pisano naravo. Obožujem take dneve! Ampak danes sem ga dobesedno polovico prespala. Vikend je bil pač prehud, v petek Katjin žur, včeraj delo in zvečer 'pjačka' ki se je mal zavlekla. Ampak sem si zato dans res vzela dan na off, šla na dolg sprehod in brala knjigo na sončku.
In kaj se je dogajalo septembra?
VIKEND V ROVINJU je bil čudovit in kljub malo slabšemu vremenu smo se mele fajn in smo uživale v naši hiši na kolesih. Vsekakor bo treba ponovit kaj podobnega čim prej.
ROJSTNODNEVNA ZABAVA, ki sva jo z Rokom praznovala na Bledu je tudi uspela v vseh merilih (vsaj kar se mene tiče).
DUBROVNIK pa je bil tudi enkraten. Ob koncu septembra sem tam sicer pričakovala mnogo manj ljudi tako da gruče turistov, ki še vedno kot ovce pastirju slepo sledijo vodnikom z dežniki, tablicami in ne vem vse kakšnimi prepoznavnimi pripomočki, nisem bila ravno vesela. Ja, še vedno ne maram turistov in ne maram mest, v katere hodijo turisti samo zato da se pofočkajo in nato vsem razlagajo kje vse so bili. Ko sem sama pred ene tremi leti prvič obiskala Dubrovnik, je bilo to med jadranjem proti Črni Gori, v glavni sezoni, vročini, s še več turisti in malo časa. Takrat me Dubrovnik res ni navdušil, ampak OK, tokrat sem šla tja za en teden in se tam udeležila 4 dnevne konference The best in heritage in Dubrovnik mi bo ostal v precej boljši luči. Pohajkovati po mestu nekaj dni je nekaj povsem drugega. Rada imam občutek, ko se v tujem mestu zjutraj zbudiš, se ti ne mudi in nimaš načrta kaj vse si moraš ogledati, veš nekaj tako približno, imaš čas za skok v pekarno in kavo na Stradunu in za kosilo dagnje na buzaro v eni od restavracij. Večer pa preživiš ob zvokih jazza na enem od trgov. Vmes pa hodiš po ulicah, stopniščih gori doli, se ustaviš kjer te je volja in ne tam, kjer to reče vodnik. Dubrovnik na tak način zna biti lep in zanimiv. Seveda, z Majo sva si ogledali nekaj znamenitosti, se sprehodili po obzidju in si prebrali nekaj o njegovi zgodovini.
Konferenca je bila fantastična in predstavljeni projekti zanimivi. Vseeno pa sva že prvi dan konference malo 'špricali'. Razlog? Ja, vreden špricanja verjetno zanimivh predavanj. Iz Dubrovnika sva se odpeljali v Budvo, direkt na koncert kraljice popa. Fantastično je bilo. Na koncert smo sicer morali kar dolgo čakati, ampak v vmesnem času sva se prav vredu zabavali, spili kakšno Nikšičko in skupaj z ostalimi 65.000 ex-Jugoslovani dočakali Madonno. Nato se je žur začel, ob zvokih poznanih pesmi sva plesali, peli in uživali. Vrhunec je bil nastop Romske skupine, ob kateri so vsi obiskovalci dobesedno ponoreli in medve z njimi. Po dobrih dveh urah spektakla je zvezda odletela spet nazaj v nebo, nas pa so nas usmerili na cesto, kjer smo se počasi počasi pomikali samo naravnost proti avtobusu. Kaos na cesti, na parkirišču je povzročil, da se avtobus še tri ure po koncertu ni premaknil nikamor. V Dubrovnik sva se tako vrnili nekje okrog pol6, ampak bilo je vredno.
Zadnji dan konference smo odšli na izlet v Črno Goro: Kotor in Budva. Oboje sem že videla, ampak smo se pa tokrat zapeljali tudi na enega od dveh otočkov v Boki Kotorski in si tam ogledali fantastično majhno cerkvico. Če boste na poti tam mimo vsekakor priporočam. Me je pa resnično razjezil naš črnogosrki vodnik. Ves navdušen je namreč razlagal, kako bodo v Budvi zgradili še ne vem koliko hotelov, igralnic, napravili ogromno marino na otoku in jo s pomolom povezali s kopnim... kar norela sem in puhala, Maja pa se mi je smejala. Ampak res ne morem razumet zakaj ljudje čudovite plaže spreminjajo v prenapolnjena letovišča z ogromnimi hoteli in bazeni po principu španskih Lloret de Marov??? Katastrofa!!! koga sploh veseli it na počitnice na prenapolnjeno plažo s povprečno štirimi brisačami na kvadratni meter? In potem, ko je začel tip razlagat še o tem, da malo že tud za plaže na jugu neke investitorje iz tujine sem bila še bolj jezna. Mislm halooo??? In ob vsem tem se ljudje še pritožujejo, če jih narava kaznuje? Kdo drug pa nas bo kaznoval če to delamo???? Sem včasih kar vesela, da smo kdaj pa kdaj kaznovali (čeprav OK, ponavadi so kaznovani ravno tisti, ki so najmanj krivi), ker hej, ne mormo mi vladat plenetu ker planet ni naš, mi smo tukaj samo gostje. In če bi bla jaz na mestu narave ne bi bila tako zelo gostoljubna če bi to delali z mano, že zdavnaj bi jih izstrelila v vesolje.
In potem še ena stvar, ki me je razjezila. Kvina, verjetno se ne boš strinjala z mano, sorry, ampak tako je moje mnenje... cruiserke pred Dubrovnikom... katastrofa. mislm obupen pogled na mesto, ob katerem je parkirana neka ogromna bela ladja. Sicer baej te cruiserke plačajo nekaj mestu za obiske, ampak za veliko večino prebivalcev so to totalno nezaželjeni gostje, ki se v mesto pripeljejo na čolnu, se sprehodijo skozi mesto oziroma sledijo nekemu vodniku kot ovce pastirju, in ne da bi v mestu karkoli kupili, pojedli ali popili se vrnejo nazaj na oh in sploh opevan krov. Tam naredijo kljukico ob besedi 'Dubrovnik', ki jim v resnici prav veliko verjetno sploh ne pomeni in grejo na večerjo, ki jim jo je skuhal nek kuhar iz ne vem kje že pač. V Dubrovniku verjetno niso zapravili niti evra. In kaj na to poreče županja Dubrovnika? Njen nasvet domačinom je: 'Ko vidite parkirano cruiserko ne hodite v mesto, ostanite doma.' ????!!!????? In me zanima, kaj bodo ti obiskovalci doma znali povedati o Dubroniku. Ali so poizkusili dagnje na buzaro, spili kavo na Stradunu, opazovali kakega od uličnih umetnikov, poiskusili grozdje s tržnice in opazovali fante ki so na trgu igrali nogomet? V bistvu so videli res samo obzidje in nekaj stopničastih ulic... ampak mesto so pa vseeno obiskali :)

Voranc

2008-08-11T23:57:00.004+02:00

No kot ste ugotovili, tale blog res en služi več svojemu namenu. Ampak očitno sem se danes, ne vem zakaj že, spomnla, da pa vsen spet kej napišem. Mogoče zato, ker mi je nekaj dni nazaj mami potožila, da na teh blogih pišemo o vsem, o njenem vnučku pa niti besede, no alpa zato ker sem ravnkar prebrala na kvininem blogu besedo o mojem nečaku...

No u glavnm pred kratkim sem postala teta enemu srčkanemu dečku Vorancu. Sicer do konca nismo bli čist prepričani al bo fant al punca, ampak vsen sem vsaj jst po malem skoz navijala za fanta, če ne zarad drugega že zarad imena, k se mi zdi res enkratno. Skratka, tale Alešev in Anin Voranc se je prismejal na tisto soboto, ko so na Bledu švigale rakete v zrak - ja, vse zaradi Voranca. še pred rojstvom je bilo ugotovljeno, da je po očku prevzel vsaj eno navado - zamujanje, ker se mu res prav nikamor ni mudilo. Ob vseh zabavah in obveznostih novopečene tete mi je še kako prav prišlo, da sem bila ravno tisti teden prosta. Ugotovili smo, da ima Voranca zelo dobre možnosti da postane plavalec (pa ne samo zaradi velikih stopal in prstkov), morda celo potapljač. Glede na odigrane sete odbojke na mivki, bi bil lahko tudi odbojkaš, ampak glede na preddispozicije centimetrov njegovih prednikov je to nekoliko manj verjetno. V garaži ga čakajo vse tri žoge z OMVja, tako da, lahko bo tudi košarkaš ali nogometaš. Pa četudi se bo vrgel po očku in bo igral hokej mu ne bomo zamerili. Ampak lahko bo pa tudi mesar ali štromar... bomo vidl kateri od dedkov ima več vpliva :) Ampak meni je v končni fazi čisto vseeno, kaj bo počel, glavno da bo mali v tem užival. Upam, da bo osvajal vrhove, pa ne mislm na Mont Everest, ampak na tiste ki bodo nastajali v njegovi glavi. Ob vsej tej noriji in poplavi računalniških igric, televizorjev in oh in sploh butastih pasivnih igrač upam, da bo mali znal prevračati kozolce, tekati po visoki travi, se valjati v senu in rabutati sosedova jabolka. Upam, da bodo kolena čim manjkrat krvava in potolčena, a vseeno dovoljkrat, da se bo iz tega kaj naučil. Skratka, upam, da bo užival v tem čudovitem svetu!

in če še nisem povedala: čestitam Ani in Alešu, za katera ne dvomim, da se bosta dobro znašla v novi vlogi!

kako sem doživela Euro 2004

2008-06-24T23:19:00.003+02:00

no zadnje čase tud jest občasno pogledam kako fuzbal tekmo... ampak po nekem ključu, ki se mu reče prezasedenost, vedno ujamem samo podaljške... še dobr da se tekme pogosto končajo z neodločenim izidom. Moji favoriti, portugalci, so na žalost izpadl, tko da upam da bodo vsaj Španci pokazali kaj več...
In ob vsej tej fuzbal sceni sem se spomnila, da sem bila pri prejšnjem Euro v Lizboni in očitno ravno v tem času sem jo počasi zapuščala :(. In kakšno je bilo vzdušje doživeti Euro v živo??? NORO, NEPONOVLJIVO, FANTASTIČNO, EVFORIČNO

Športni navdušenci so Lizbono dobesedno okupirali. Mi, ki pa smo bili tam bolj ali ne zaradi srečnega naključja, pa smo se prepustili toku dogajanj in nogometni evforiji. Lizbona se je čez noč spremenila. Ozke uličice Alfame, ki so mi v preteklih mesecih vedno znova nudile mir, svobodo in toplino, so bile nasičene z zastavami, stojnicami, ljudmi. Na glavnem trgu so na visoke stebre obesili zastave udeleženk, povsod so prodajali majice z napisom Euro 2004, lastniki lokalov so na ulice prinesli tv-sprejemnike, trgovine so dodatno založili s pločevinkami piva.

Najbolj opazne pa so bile portugalske zastave: na ozkih uličicah Alfame so ob pisanem perilu visele iz oken, stojnice so bile pobarvane v zeleno-rdečih barvah portugalske zastave, gospe so svoje torbice okrasile z zeleno-rdečim trakom, nosili so se portugalski dresi, šali, kape, majice, zastave so bile povsod: na vetrobranskih steklih vozil, na oknih poslovnih stavb. Nogometna mrzlica ni zajela le Portugalcev, zajela je vse, ki smo bili slučajno tam, zajela je tudi mene. V eni od trgovin sem kupila ceneno portugalsko zastavo, in sedaj sem bila tudi jaz del njih. Zvečer sem se odpravila v lokal spremljat tekme 'moje' reprezentance na velikem platnu. Po tekmi sem se s prijatelji iz Slovenije, Brazilije in Portugalske veselila z množico na trgu. Peš sem se v navalu odpravila po sredini široke avenije, ki se je spremenila v eno samo neustavljivo množico ljudi z navijaškimi majicami in zastavami prek ramen.
Med tekmo je bilo vse v mestu mirno. Sprehajalcev ni bilo, promet je usahnil, le tisti, ki so zamujali so bili še tam, iz radijskih in televizijskih sprejemnikov je bilo povsod slišati enak glas. Ko se je po tej za Lizbono nenavadno mirni ulici razleglo vpitje, pok, trobljenje, si vedel: Portugalci so dali goool. Še več trobljenja in veselja, tudi gospa, ki je bila ena redkih sprehajalcev, je svojo palico dvignila visoko v zrak v znak veselja in navijanja za njene.
Tudi, ko so igrali proti Špancem, največjim tekmecem, ko je bil boj nabit ne le na igrišču temveč v vsakem posamezniku. Premagati Špance se je zdelo bolj pomembno kot zmagati na prvenstvu. Bitka dveh rivalov, bitka za ponos, tako kot mi moramo biti boljši od Hrvatov, tako so morali biti takrat Portugalci boljši od Špancev. Najboljša mesta ob velikih sprejemnikih so bila že dolgo pred tekmo zasedena, za najboljše in največje zaslone so bile potrebne vstopnice. In bila sem tam, pred ogromnim platnom sem v družbi Nemcev in Belgijcev spremljala tekmo Portugalske proti Španiji. Multikulturnost smo združili v eno moč, moč za Portugalsko. In nihče nas pri tem ni mogel ustaviti. Stopnjevanje vzdušja skozi tekmo je bilo nepopisno. Napetost, živčnost, občasno tišina v pričakovanju odločilnega gola. Tekma se je končala ponovno z evforijo, plesom, zabavo, poskakovanjem in vpitjem. Tudi tokrat smo zmagali. Zmagali smo proti Špancem! Zabava se je iz lokalov preselila na ulico. Glavni trg so spet napolnili navijači raznoraznih barv, od tistih najstarejših s sivimi lasmi do tistih najmlajših, ki so jih starši še nosili na ramenih. Bilo je nepopisno in nepozabno.
In tako je šlo, vse do finala... evforija, veselje, sreča, zabava, vse v duhu vsi za enega, eden za vse, 'Con una forca, que ningem pode parar' (Z močjo, ki je nihče ne more ustaviti), je takrat pela tudi Nelly Furtado. Bilo je pri spremljanju tekem na televizorju, na velikem platnu, bilo je pred stadionom tik pred tekmo: s skupno močjo do konca.
In tako smo prišli do polfinala. Ko smo zmagali še tam, Lizbone ni mogel ustaviti nihče več. Navali Grkov in Portugalcev, ki so prekrili vsak najmanjši kotiček mesta, razočaranja ob razprodanih vstopnicah, solze, histerija, živčnost. Nekaj je bilo v zraku. Nogomet. Ponos. Želja po zmagi. Trgovine so tistega dne predčasno zaprle svoja vrata. Zaradi nogometa. Zaradi podpore svoji ekipi. In jaz sem bila še vedno tam. Še zadnji dan, še zadnji večer, še zadnja tekma, še zadnja zabava. S priokusom grenkobe, da se bom že naslednjega dne morala posloviti od čudovitega mesta in fantastičnih ljudi, od mesta, ki mi je postal drugi dom, od mesta, kjer sem zaživela in živela brezskrbnost študentskih dni, okusila in doživela svobodo, toplino in dušo mesta, kraj kjer sem postala to, kar danes sem. In hkrati sem bila ves čas vesela, da sem bila del vsega tega. Da sem imela priložnost, ki sem jo izkoristila in ki mi je dala izkušnje za vse življenje. In vesela, da bom za piko na I doživela še zmago Portugalcev na evropskih prvenstvih. To zadnje pa se ni zgodilo. Celo tekmo smo si grizli nohte, si pulili lase, ostajali odprtih ust ob izgubljenih priložnostih, preizkušali vzdržljivost našega srca. Nič ni pomagalo. Končali smo kot poraženci. Tam, sredi Lizbone, na gričih Bairra Alta smo izstopili iz lokala poklapani. Pričakovala sem, da tokrat ne bo zabave. Pa sem se motila. Ljudje so praznovali, tudi Portugalci. Ulice je spet preplavila pisana množica, trgi so bili polni, ceste v centru zaprte, ljudje so plezali po spomenikih, navijači so se kopali v vodnjakih. Lizbona je še zadnjič v tistem juniju dokončno ponorela. Ljudje so bili na ulicah, zabava, petje, vpitje. Do jutra. Z upanjem na uspeh čez štiri leta. Tudi tokrat jim ni uspelo. A vedno ostaja še ena možnost.

zdej pa še krave

2008-06-14T20:23:00.005+02:00

Če ste se smejali, ko ste brali, kako sem v Ekvadorju pasla ovce, potem se boste danes metali po tleh... Pred nekaj dnevi me je poklicala prijateljica iz Bohinja z majhno prošnjo, željo, ali pa morda idejo... in sva šli... danes ob pol 6 zjutraj z Nemškega Rovta v Bohinju sva skupaj z nekaj domačini odgnali 37 krav v planino Pečana... ja, prav ste prebrali. krave sva gnali v planino. hehe, smejala sem se dva dni prej, smejala sem se še danes in temu se smejem še sedaj. Ampak veste da je bilo prav zanimivo in čist kul. Motila me je samo zgodnja ura, ampak preživeli sva tudi to. štiriurna hoja do planine je minila res hitro, na srečo je bilo za nazaj poskrbeljeno za prevoz.

In ker je s planine Pečana samo 20 min do vrha Ratitovca, sva se odpravili še tja. Dobra izbira, razgled je fantastičen, motili so naju samo oblaki in veter.

ja... še zmer sm živa

2008-06-11T18:37:00.003+02:00

hja, spet me je mogu nekdo spomnt da obstaja tudi nek blog k naj bi bil moj... hehe

no skratka, v mojem življenju nič pretresljivo novega. Edino moje kolo sem letos postavila na stranski tir. kar se seveda pozna na kondiciji, ampak kaj, ko vedno najdem razlog da ne morem na kolo (največkrat je razlog ta, da čakam da si kupim novega). Ampak pa zato več hodim v hribe, in je res ful zakon. Par dni nazaj sem šla celo prvič v življenju okrog Bohinjskega jezera. Po lovčevi poti je naokoli 'bohinka pelala dva bauharja', ampak je bil tri urni sprehod kljub temu, da nas je vmes dvakrat ujelo rahlo rosenje, odličen. Plan je padu: zadnji vikend julija gremo na Triglav, od zdej naprej pa če se bo le dalo enkrat na teden v kakšen hrib. če se kdo hoče pridružit posadki, je več kot dobrodošel...
Aja, sicer pa tudi z mojim kolenom vse po starem - še vedno me boli, tako da tek avtomatsko odpade. Ker sem trmasta in ne morem bit pri miru pa zaenkrat še toleriram hojo navzdol. Aja, in ugotovila sem zakaj me v Peruju ko sem sestopala iz Machu Picchu in podobno ni bolelo koleno... razlog tiči v protibolečinskih tabletah, ki sem jih jemala zaradi prsta.... Sem pa napredovala - konec julija začnem s fizioterapijo :)
aja, letos spet enkrat tedensko odigram eno urco tenisa, in ja... čez 15 minut mam tenis... in ja, tud tam me včasih boli koleno ...
aja, in jutri v Poletu izide bojda ena moja reportaža iz severnega Peruja... tko da jutr še pred službo vsi obvezen obisk v trafiko po najnovejše Delo!

še sm živa

2008-05-11T22:09:00.004+02:00

ja vem, že zelo zelo dolgo sem doma in skoraj tako dolgo se nisem oglasila... In ker ste me na to nekateri opozorili, tukaj samo kratko sporočilce za vse prebiralce tegale bloga:
stvar je zelo enostavna: nimam časa, ko pa ga imam, se mi pa niti približno ne da posedati pri računalniku. In zdi se mi, da ob tem sončnem vremenu in vsemu, kar se lahko počne zunaj, to ni tako težko razumeti.
Ampak če povzamem, kaj se je zgodilo oz. kaj sem počela v mesecu kar sem doma:
- osmica na Krasu
- Portorož in Piran
- 4 dni na morju (Rovinj & Fažana)
- prvih 200 km na kolesu
- začela delat (tokrat polni delavnik, ampak samo nadomeščanje porodniške) - ampak sem zelooo vesela in delo je super
potem pa še precej sprehodov in kavic, pa vmes kak ne preveč visok hrib, pa malo sem vrtnarila, pospravljala, mal tud počivala, mela kakšn sestanek, pa en malo smo tudi žurali in seveda, začela se je sezona piknikov... u glavnm življenje laufa 100 na uro, imam se fajn, še bolje pa bi bilo če bi imel teden kakšen dan več :)
In ja, zadnje na dnevnem seznamu je pač tale blog in internet in vse kar paše zravn... verjetno zato tudi še vedno ne morem obljubiti kdaj bomo skupaj pogledali fotke...

spet doma

2008-04-01T23:23:00.002+02:00

evo, sam tolk da mojim zvestim bralcem sporocim da sem uspesno prispela v dezelo pod alpami... aja lahko uprabljam tud ščž.... :) No skratka tudi zaključek je bil fajn in tudi v Sloveniji je lepo, (še posebej enkratno je blo danes na Primorskem) :)
Se kmal slišmo/vidmo...

back to Lima

2008-03-27T20:12:00.002+01:00

Po enem mesecu in pol sem spet v Limi. Zadnje ekvadorsko mesto je bil Guayaquil. Tam sem se v bistvu mela namen ustavt samo prehodno in zamenjat bus, na koncu sem pa vsen se odlocila da tam ostanem en cel dan. Guayaquil je najvecje ekvadorsko mesto, ki lezi ob morju oziroma tik ob reki Guayas. Vzdolz reke je ful lusna razgibana promenada s parki, razglednimi stopli, mosticki, botanicnim vrtom, soping centri.. hodis hodis dokler po slabih 2 km ne prides do konca. in tam se lepote mesta sele zacnejo. najstarejsi predel mesta Las Peñas lezi na hribcku in pisane stavbe na ozkih tlakovanih ulicah so me mocno spominjale na lizbonsko Alfamo, s svojo lego nad reko vred. Le da tukaj nimas obcutka da se vse podira, ampak se vse obnavlja. Res je ful lepo in ob soncnem in vrocem vremenu se je bilo prav prijetno sprehajat. Ko sem zi mislila, da sem videla vse cudovite stvari v Ekvadorju, sem na koncu naletela se na to cudovito cetrt, res neverjetno.
Naslednjega dne pa sem se ob 11.30 usedla na super comodo royal bus. Cakala me je voznja prek cele severne obale peruja do Lime... 25 ur. Z zalogo knjig sem se vsedla na svoj udobn sedez (sedezi na letalu se ne morjo primerjat s tem luksuzom tukaj.. res udobno kot doma na kavcu), ampak ker je bil bus precej prazen in je bilo v njem tudi nekaj mladih, sem se odlocila, da pa ne bom celo pot brala in sem se presedla k enemu ekvadorcu, ki je sedel pred menoj. In potem je pot minila res ful hitro, smo mal poklepetal, mal bral, pa kaksn film so zavrtel (itak so bli spet sami brezvezni filmi), pa za jest so nam dal ene parkrat, pa vmes smo spal. Minilo je v bistvu kar precej hitro. Tip iz Ekvadorja je bil v bistvu zlo zanimiv in zabavn, ampak zarad dolocenih problemov v svojem lajfu se je enostavno odlocu da gre poskusit sreco v Buenos Aires. Ampak ker je moral prespat v Limi, sva si skup poiskala hostal in zvecer sla prevert se nocno zivljenje. Zur je bil kar zanimiv, ampak ker smo dokaj zgodaj zacel, smo vsen ob 3 ze spal. Evo, dans je sel Xavier naprej v Buenos Aires, jaz pa sem se odlocila, da bom zadnja dva dneva tukaj res prezivela bolj ko ne sama, v miru, z nekaj muzeji verjetno, pa se zadnjimi slastnimi jugoti v senci, na popoldanskem soncu, ob opazovanju oceana pod pecino Mirafloresa.
Aja, pa se to, na busu sem ugotovila, da sem se spet zakalkulirala pri datumih. Tako mi ostaneta v Limi se cela dva dneva. Ves cas sm misla, da odletim v petek ponoc, ampak v bistvu sele v soboto. Ce pac enkrat na mesec pogledas na koledar se rado zgodi da ti kaksen dan vmes zmanjka ali preskoci...

Salinas

2008-03-24T18:12:00.003+01:00

Salinas... evo, zdej sm se pa dokoncno prepricala da je Ekvador ena ful lepa drzava in ljudje ful ful prijazni. Na Salinas sem naletela cist slucajno, ze na zacetku poti po Ekvadorju mi je nekdo omenil da imajo tam zelo zanimiv sistem ekonomije, in da je tud lepo, pa sm si rekla ok, grem pogledat. In tako sem v cetrtek pristala najprej v Garandi, od tam pa me je kar en privat avto pobral na avtobusni postaji in me skupaj s se par potniki zapeljal skozi zeleno dolino do vasi na koncu, pod skalo. Ze voznja je bila ful zanimiva, z enim kupom stosev v avtu, dve sopotnici, ena domacinka, ena primozena, sta mi vztrajno govorili, da v Salinasu bom nasla svojo 'media naranja' (kaj to pomen pogruntajte sami) in ostala tam. Sama vas sicer ni lih nic tako zelo posebnega, je pa vse okoli nje res fantasticno. Navdusile so me tri stvari: zelena dolina, ljudje in organizacija ekonomije. Vse to verjetno vpliva na prijetno, prijateljsko razpolozenje kjer koli si in kamor koli gres. Po oklici sem malo hodila, enkrat pa sem sla jahat konja in je blo res fajn. Ljudje, vecinoma sem bila sicer v stiku z mladimi, ampak res prav vsi po vrsti so ful ful prijazni. V hotelu, kjer so bili zaposleni samo mladi, je bilo ful fajn, cetudi je zunaj obcasno dezevalo in je bilo mraz, smo se greli ob odprtem kaminu, filmih in zanimivih debatah, dokoncno pa je blo treba izpraznt tud mojo zalogo brinjevca. Salinas pa soje sicer v Ekvadorju poznan predvsem po svoji ekonimiji. Zadeva je sicer mal zakomplicirana, ampak zelo priblizno in zelo na kratko: Velika vecina ekenomije in podjetij je v skupni lasti vseh prebivalcev. Imajo manjse tovarne, v katerih izdelujejo predvsem izdelke iz kmetijjskih proizvodov (sirarna, cokolade,trgovina z rocno pletenimi izdelki, mesnica...) in precej izdelkov gre direktno v izvoz. Vse je brez pravega lastnika, vkljucno s hotelom, turisticno pisarno, po novem imajo tudi velik prostor za kompost. Zaposleni imajo sicer fiksno placo, ampak o tem, kam bodo vlozili presezke, se odlocijo na nekaksnem letnem obcnem zboru, na katerega so vabljeni vsi prebivalci vasi. Stvar dejansko funkcionira odlicno.
Prvotni namen je bil, da v Salinasu ostanem en dan oziroma eno noc, plan se je kmalu spremenil v dve noci, se malo kasneje pa v tri. Razlogov je bilo vec. Eden seveda ta, da sem se tam pocutila odlicno, se vecji razlog pa verjetno ta, da so v soboto fantje organizirali Paleo de gallos ali po nase petelinji boj. Petelinji boji so sicer zelo pogosti v andskih dezelah, in to sem si res zelela videti, pa mi do sedaj ni uspelo. V soboto sem imela zadnjo priloznost in izkoristila sem jo. In ta priloznost je bila tudi najboljsa. Ne samo, da je bil boj zelo lokalen, ampak sem poznala nekaj lastnikov petelinov. Zadeva je sicer za vidt zlo zanimiva, ampak kruta. Dva petelina, ki sta si enaka po velikosti in tezi opremijo z veliko spico na tacah, nato pa spustijo v mali ring.... petelina se zakajata en v drugaga 10 minut ali toliko casa, dokler eden ne oblezi, hudo ranjen ponavadi. Pogled na okrvavljene peteline men ni bil ravn najbolj prijeten, ampak tisti tipi in mozje ki to gledajo pa prav uzivajo (vkljucno z otroci). Zraven seveda padajo stave, denar krozi iz rok v roke, ljudje navijajo, ce pa slucajno kaksen petelin oblezi, pa pac, skoda, bomo pa jedli juho... V glavbnm gre za veik dogodek o katerem se govori dolgo prej in dolgo pozneje. Res so kruti... ampak vsen, se je splacalo ostat se en dan dlje v Salinasu. Zvecer po bitki smo se zadnjic sli vn. Aja, in punce, v Salinasu je odstotek mladih fantov precej visji od deklet, in nekateri mladi fantje zelo dobro izgledajo. Poleg tega tukaj ne velja ekvadorska norma, da ima tip pri 25 letih ze 3 otroke. Tako da, ce vas pot zanese v Ekvador, pejte prevert same, jaz pa svoje 'medio naranja' tam vseeno nisem nasla.

Quilotoa

2008-03-19T22:41:00.011+01:00

Za zacetek se se malo posvetim Otovalu: v nedeljo zjutraj sva z Nadine najprej opazovali procesijo s ''kristusom'' na oslicku in zenicami v tradicionalnih oblekah z zelenimi vejami in koruzo v narocju, spredaj seveda zupnik z ministransti, tam nekje na sredi pa orkester. Po tem kratkem dnevnem uvodu pa sva se odpravili na turo po okoliskihi vaseh. V bistvu sva si v vsaki vasi ogledali po enega obrtnika pri delu. Tudi tokrat je bilo ful zanimivo, prizorcki v malih hisicah in dvoriscih so bili spet idelani za kaksno dobro fotko. Ob opazovanju dela in lepih izdelkih se spet nisva mogli upreti nakupovalni mrzlici. V nedeljo popoldan se zadnji obsik trznice v Otovalu, po kateri bi se kar sprehajala in sprehajala Vse tiste barve, pa ljudje, pa vedno kaj novega zanimivega. In spet sem si dokazala, da se s te trznice ne morem vrniti brez cesa novega. Zvecer sva med sprehodom po mestu naleteli na zanimivega tipa iz Kolumbije, ki je bil sicer rojen v Quitu, in sedaj pravi da je doma tam, kjer se trenutno nahaja. S klepeta na ulici smo se prestavili v bliznjo diskoteko in ob 10 zvecer je bil tam ze pravi zur. Z Nadine seveda takoj v akcijo, glede na to, da sva bili edini turistki, sva bili seveda tudi najbolj zanimivi. Meni pa je bilo zanimivo to, da so lokalna dekleta tudi v diskoteko prisla v svojih nosah, dolgih crnih krilih, belih cipkastih bluzah in ruti prek ramen. Tipi pa seveda z dolgimi crnimi lasmi, na temenu spetimi v cop - in ja, nekateri zgledajo zelo zelo dobro. No skratka, zabava se je zacela, ob nekaj odlicnih plesalcih pa se je koncala ze ob polnoci. Na zeljo smesnega in hrati zanimivega tipa iz Jamajce so za nas, zadnjih nekaj plesalcev zavrteli se dodate tri komade.

Na zalost sva imeli obe z nadine plane za ponedeljek zjutraj. Medtem ko je Nadine odsla v hribe v okolici Otovala, sem jaz na zalost morala obrniti svoja jadra proti jugu.

Iz Otovala z vso saro po cudoviti panoramski cesti v Quito, po Panamericani med vulkanskimi stozci v Latacungo. Iz Latacunge pa v Quilatoo. Quilatoa je v bistvu jezero v kraterju nekdanjega vulkana. Ko sem popoldan prispela tja, je bil krater prekrit z gostimi oblaki. Ampak OK, itak sem imela namen vsaj eno noc prespat v majhni vasi na vrhu kraterja. Popoldan in zvecer sem si zapolnila s klepetom z ostalimi popotniki: smesnim Francozom ki hiti okoli sveta (v bistvu laufa iz mesta v mesto) in zanimivim starejsim parom iz Kanade, ki ze 35 let vsako leto nekaj mesecev potuje z nahrbtniki po svetu. Zjutraj nas je pricakalo modro nebo in sonce. Zakon! In laguna tam doli na dnu kraterja je fantasticna! Zeleno zeleno zeleno... svetlo temno, svetlikajoce, migajoce... zeleno zeleno zeleno... Cudovito!!! Odlocila sem se za skoraj 5urni sprehod okrog kraterja. Vso pot sem imela priliko opazovati cudovito pokrajino. Na eni strani pod menoj veliko zeleno jezero, na drugi strani pa odprti pogledi prek siroke doline, posejane s pasovi zelenih in rjavih pasnikov in obdelovalnih povrsin. Res ful ful lepo, gori doli po robu, dokler se nisem navelicala hoje navzgor in sem enostavno zavila po poti navzdol. Cez nekaj casa sem pristala direktno na dvoriscu ene izmed familij, ki je na vrecah krompirja ravno jedla kosilo. Nekaj casa sem posedela na njihovem dvoriscu z razgledom na jezero, oni pa so zelo ocitno zeleli oddati svojega najstarejsega sina. Izgovor, da imam fanta je bil dovolj. Sicer pa so me v tem hribovskem predelu presenetili neakteri ljudje in predvsem otroci. Na videz delujejo sicer zelo prijazno, se nasmihajo in pozdravljajo, ko pa se nasmehnes nazaj takoj izkoristijo priliko in zelijo 'un dolarito' ali 'un regalito'. Popoldan sem se spustila se na dno kraterja, prav do jezera, ki pa seveda potem, ko si ga enkrat videl od zgoraj, spodaj ni tako zelo poseben. Za pot navzgor sem si izbrala lazjo varianto - na hrbtu mule, in mula ni mula ce ni trmasta. Ni ji bilo ravno v interesu sodelovat pri tej druzinski ekonomiji. Dvakrat bi kmal poletela z njenega hrbta, ampak na sreco mula ni konj in ne dvigne svoje riti tako visoko.

Danes zjutraj sem se s Kanadcanko sprehodila po okolici in nekje na poti naju je ustavila deklica z bratcem na hrbtu. Pogovor in idelna priloznost za fotko... seveda, in ne samo to... Povabila naju je z njo do pasnika z ovcami. Z velikim veseljem seveda sva takoj za. Z 12letno Herlindo in njenim 9 mesecnim bratcem Danijem smo se torej spustili navzdol do staje z ovcami. Se prej je Herlinda odvezala presica s kola pod drevesom in ga prestavila nizje v dolino. Nato je v staji z ovcami vsaki posebej zavezala vrv za zadnjo taco. Nato pa gremo, odpret stajo, ovce pa do bliznjega travnika z grmicevjem. Tam je zabila v zemljo nekaj palic in nanje privezala svoje ovce. In ja, brez skrbi, nisem samo stala tam in fotografirala. Za strike sem vlekla ovce do kolov, jih podila nazaj na pasnik ce so usle in ja.. bilo je prav zabavno. Se mi zdi da sem prvic v svojem zivljenju podila ovce pred seboj... hehehe... in res si nism misla da bom to kdaj pocela tam nekje visoko v Andih. Za konec naju je deklica povabila se pogledat hiso, kjer stanujejo, potem pa smo se poslovaili. No ja, se zmenili smo se da ji poslem nekaj slikc in seveda, na koncu je zelela 'un dolarito'... ampak ona si ga je pa zasluzila.In s tem nekako se je zakljucila tale hribovska dogodivscina. Z busom sem se nato spustila do najbilizjega vecjega mesta. Trenutno sem v Latacungi, ampak zamo prehodno. jutri zjutraj grem v Ambato in od tam spet nazaj v hribe, v Salinas.

Otovalo

2008-03-16T01:17:00.004+01:00

Otovalo je sredisce artesanije Ekvadorja. Mestece na severu Ekvadorja zazivi se posebej vsako soboto, ko se ne samo trgi, ampak tudi ulice napolnijo s stojnicami vseh moznih prodajnih artiklov. (opazam da mi slovenscina ne gre vec tako dobro izpod rok, tako da se oproscam za kaksn kiks).
Vceraj je bila trznica samo na enem izmed trgov, vse prazno, turistov skoraj nic in ob 4 popoldan so trgovci se zmeraj trdili da sem prva stranka in da mi res bodo spustili ceno samo da kaj prodajo. In glede na to, da sem tale Otovalo cakala ze dva mesca in se sparala z vsemi vecjimi nakupi, jim kaj dost niti ni blo treba tezit (ampak ja, barantam pa se zmer). Prvotni plan je bil ravno zaradi trznice tak, da pridem v Otovalo tik preden se z direkt busom spustim nazaj proti Limi, ampak vseeno sem se na koncu morala znajt drugace. Takoj mi je bilo jasno, da bo moj nahrbtnik premajhen in sem si ze kupila dodatno torbo. To sevda pomeni, da bom mogla dodatno tezo nost okol se dva tedna, ampak OK, upam da ne bo vecjih problemov.
Po vcerajsnjem uvodu pa danes nizki start. Z Nadine (ja, v Otovalu sva se spet srecali, potem pa dokoncno vsaka po svoje) sva sli najprej pogledat na mercado z zivalmi.. spet en kup prasicev, prascikov, ovc, krav in bikov. Zanimivo! Nato sprehod cez trznico s hrano (sadje, zelenjava, meso, ribe in vse kar bi in ne bi jedli...) in prek vseh turistov in ovir sva uspeli priti tudi do predela z artesanijo. Hamace, prti, torbe, hlace, puloverji, kape, rokavice, zapestnice, ogrlice, lesene maske, piscalke, slike na usnju in papirju... vse mozne barvne kombinacije, vzorci, materiali... ni da ni...ogromno ogromno stvari, vse po svoje lepo, in jaz bi seveda kupila kar vse, ce bi le bila malo blize in ce bi imela to vse potem kam za dat. Nekje se je blo na koncu vsen treba vstavt z nakupi ce hocem vse prtovort do letalisca v Limi. (Glede na to, da v Atlanti baje moram nabrat se par stvari, pa upam, da mi bo na Brniku ze kdo pomagal.)
Jutri greva se na eno turo po okoliskih vaseh, da v zivo vidiva kako poteka izdelovanje vseh teh tekstilij, v ponedeljek navsezgodaj pa jaz sibnem proti jugu.

Quito

2008-03-13T22:18:00.004+01:00

Quito me je cist navdusil. Se mi zdi da sem nasla drugo mesto (izven Slovenije) v mojem zivljenju, v katerega sem se kr mal zaljubila (prva je seveda Lizbona). Prav nic ne bi mela proti ce bi lahko tukaj ostala mal dlje ali prisla se kdaj. Ze prvi dan, ko sem se sprehajala po starem delu mesta sem bila cist navdusena. Mesto, ki lezi v narocju vulkana in hribov je res fantasticno. Malo spominja na Cuzco, kar pa ni nic cudnega, saj je bil hkrati s Cuzcom prestolnica Inkovskega imperija in nato eno izmed prvih mest, ki so jih na inkovskih rusevinah zgradili konkvistadorji. Dalec najlepsi del mesta zame je Plaza San Francisco.. ogromn trg, zelo enostaven, prazen, brez velkega vodnjaka ali kipa na sredini, kar je ponavadi najti na vseh trgih po juzni Ameriki. In ravno zato mi je tako vsec. Ker je velik, prostoren, preprost, odprt, pa hkrati prijazen in nekaj posebnega. Ob trgu pa seveda samostan in cerkev Sv.Francisca. No u galvnm vse skupaj da zelo prijeten vtis. Quito ma seveda tud nov del mesta, ki ni prav nic posebnega, pa se en del mesta, ki se imenuje Mariscal oz. 'Gringotown'. Tam je namrec najvec hotelovc, restavracij s hrano z vsega sveta in kavarn v stilu evropskih mest. Ampak ker to mene tukaj pac prav nic ne impresionira in ni razloga zakaj bi se potikala med takimi kafici, sem se nastanaila v starem delu mesta, kar je bila super odlocitev. Quito pa ima kot glavno mesto seveda tudi en kup zanimivih muzejev. V povprecju obiscem ene dva na dan. Vceraj Museo nacional de Banco central s predkolumbovskimi artefkti in nekaj sodobne umetnosi, pa potem se Museo Amazonico z razlago o kulturah v ekvadorski Amazoniji. Danes dopoldan sem bila v muzeju slikarja Oswalda Guayasamina, ki me je ravnotako s svojimi deli cist navdusil. Ful ful nore slike!!! Popoldan pa se mestni muzej, ki pa v bistvu se ne tice samo mesta in je tud ful fajn za vidt. Skratka, mal sem zasla med muzeje, ampak ja tukajsnji muzeji so nekaj cisto drugega kot v Peruju. Tukaj so muzeji dejansko dobri. In ja, seveda sem med vsem tem potikanjem med muzeji ugotvila, da bom mogla kmal domov.
Ampak OK, ostajata mi se dva tedna, ki jih mam namen izkoristit do konca. Bom pa mogla mal bolj hitet zdele kaksen teden ce si hocem privoscit vsaj kaksen dan ekvadorske plaze. Jutri odhajam v Otovalo, kraj z najvecjo trznico v Ekvadorju.

Ekvadorska selva drugic

2008-03-11T19:54:00.005+01:00

Tudi drugi potep v Amazonijo je bil stvar zase. Z Nadine sva odsli direkt iz Puyota v Teno, od tam z busom kaksno uro in pol po makadamski 'cesti' skozi selvo. Pri znaku 'turismo communitario Runai Whasi' sva izstopili in pes do reke za ovinkom. Tam naju je cez kakih 5 minut pobral kanu, s katerim smo se odpeljali do bliznjega naselja cabañ. Cabaña, v kateri sva domovali naslednji dve noci je bila kar luksuzna, OK, elektrike in vroce vode pac ni bilo (ampak kdo to rabi sredi jungle), imeli pa sva prave postelje, kopalnico in ful prostora. Za 4 cabañe je skrbela druzina, ki je tudi sama zivela v najvecji izmed cabañ. Vsi 4 sinovi, se posebej mlajsi trije in dve majhni sestrici so bili prav res posrceni. Smo se sli skrivat kulije, pa mal smo se ucili Kichwa in Spansko (Kichwa sem itak takoj pozabila). Dva dni sva jedli kot kralja, odlicno Ekvadorsko hrano, pri kateri ne manjka predvsem banan na vse nacine: pecene, ocvrte, posusene, pa kremna juha iz banan...mnjami; Vmes sva si sli pogledat AmaZOOniko, v katerem skrbijo za zivali, ki v bistvu sodijo v tropski gozd, ampak so udomacene pa so se jih lastniki navelical, potem pa jih prinesejo sem, tuki pa jih skusajo vsposobit z ponovno zivljenje v tropskem gozdu. Naslenji dan sta naju najstarejsa dva sinova odpeljala na krajsi obhod skozi selvo, do ogromne ceibe, popoldan pa smo sli v vas na drugi strani reke. Je blo ful zanimivo vse skup, po vecerji pa se na res kratek nocni sprehod skozi selvo. ko ze mislis, da so ti pokazal vsako zanimivo drevo in vsako zdravilno uporabo, pri naslednjem sprehodu ugotovis, da v bistvu se nic ne ves. Ponoci pa je selva spet nekaj povsem drugega. vseh milijon insektov in pticev, ki se oglasajo z vsakeg drevesa, en velik orkester vse naokoli. Ful dobr, v cisti temi pa kar malo scary. Znebila sem se vseh kulijev in svincnikov, in ko sem prisla naslednji dan dopoldan pogledat solo, sem opazla ene dva otrocka, ki sta med odmorom letala naokol z novim kulijem. Glede na to, da kulijev is Slovenije nimam vec in da se odpravlam se v visokogorje se mi zdi, da bom kaksen paketek kulijev se nabavla.
Ker na voljo nimam neomejeno casa, videla pa bi rada se kar precej, sem se vceraj poslovila od prijazne familije v selvi in se sama odpravila v Quito. Nadine je ostala se kaksen dan v selvi, kar mi kar pase, ker sem si ze zazelela spet malo svojega miru. In prav fajn se pocutim spet sama na poti. Tako sem zvecer prisla v Quito in danes zjutraj skocila na prvi obhod. Mesto je enostavno cudovito! No ja, vsaj stari, kolonialni del mesta. res fantasticno! Na zalost mam casa tukaj samo ene tri dni vse skup, potem bo pa treba naprej na sever in kmalu nazaj na jug...

ekvadorska selva prvic

2008-03-08T01:02:00.005+01:00

Uspesno sem prestala prvo dogodivscino v ekvadorskem tropskem gozdu oz. selvi. Aja, po prejsnjem postu je nepricakovano prislo do spremembe plana. V termah smo namrec srecali nekega avanturisticnega vodnika iz Bañosa in stvari so se malo zasukale. Z Nadine sva ostali se en dan v Bañosu in z Matteom oz. Matthewom iz Alaske, ki sva ga srecali ze na busu iz Cuence naredili en obhod po planoti nad mestecem, ki se je izkazal za prav prijetnega. Ampak nisva zato podaljsali najineg bivanja. Razlog je bila v bistvu selva. Vodnik Milton nama je namrec kar tam v bazenu predstavil njegov potep v selvo in slisati je bilo zanimivo. Tako smo v sredo zjutraj odrnili na pot. Najprej z enim busom do Puya, tam v trgovino po hrano in vodo za tri dni, pa naprej z busom do odcepa za malo vas sredi selve. Vse skupaj je ze na zacetku delovalo zalo zanimivo saj ni dajalo vtisa organizirane ture, vse smo se zmenili sproti in z Nadine sva bili edini turistki. V vasi smo se nastanili v cabañah lokalnega vodnika, ki nas je naslednja dva dni spremljal po selvi. Za uvod v zivlejnje v selvi in za zascito proti zlim duhovom sva seveda takoj prejeli svojo porcijo poslikave obraza in ramen - obraz samo zacasno, na ramenih z barvo, ki ostane tam nekej 8 dni (ja, se vedno imam rozico na levi rami). Popoldan smo imeli uvodni sprehod skozi selvo.. po blatu in vodi mimo zanimivih dreves (ena izmed njih recimo 'hodijo') do reke, kjer smo se okopali v osvezujoce hladni vodi. Zvecer sta nama Milton in Irir pripravila 'maito', ribo, ki jo skupaj s cebulo, papriko in nekaj zelisci zavijejo v ogromen list, odtrgan direktno iz selve, in specejo na zaru. In ceprav naceloma ne maram rib, je bilo okusno in mislm da sm se dokoncno premislila glede mojega nejedenja rib.
Naslednejga jutra sva se prebudili v kljub dezevni noci dokaj lep dan. Po obilnem zajtrku (tokrat se mi je se uspelo izogniti rizu za zajtrk - ja, tukaj je riz za zajtrk nekaj najbolj navadnega). Pridruzil se nam je se Luis, Ekvadorec iz Quita, ki ze nekaj mesecev zivi pri druzini Irira (preucuje hrano Achuarov) in odrinili smo v selvo. Obvezna oprema gumijasti skornji in maceta. Ze po dveh urah hoje gori doli smo prisli do cabañe (no v bistvu ta cabaña ni imela sten, samo streho in dvignejno lezisce), kjer smo tega vecera spali. Waw.. divjina brez elektrike, brez vode, naokoli sama selva. Ker je bil dan dolg smo se nekoliko kasneje odpravili v bliznjo vas, kjer nas je prijazno sprejela zenica blizu 100 let Luz Clarita Sanchez in se nekaj. Ujeli smo jo ravno pri izdelovanju glinene posodice. Eden izmed vnukov (ali pravnukov?) je takoj skocil na najvisje drevo v blizini, odsekal eno izmed vej, ki je na dvorisce priletela z vsem svojim sadnim bogastvom. In smo izmenjali.. svincnike za sadje in ne vem kdo je bil bolj vesel, oni, da imaj v gosteh gringote ali mi ki smo jih srecali. Z bliznjega drevesa se rdece barvilo in abuelita je s poslikavo zascitila sebe, najmlajsega vnuka (ali pravnuka) in seveda nas pred zlimi duhovi selve. Zvecer so nama spet postregli z okusno vecerjo, ob zanimivih zgodbah obeh vodnikov pa niti opazili nismo, kdaj smo spili vse zganje iz sladkornega trsa. Spanje na lesenem podestu pod mrezo proti mrcesu ni bilo ravno udobno, ampak se mi je uspelo dovolj naspati, da sem se vesela zbudila v novo jutro. Po zajtrku (tokrat sem bila tudi jaz delezna sklede riza) smo se spet odprvili na pot. No ja, tokrat ta pot ni bila pot, saj je Irir sproti ugotavljal, kam zaviti na razpotjih. Ampak bilo je zanimivo. Bili sva prvi turistiki, ki sta prespali v tisti cabañi in prvi, ki sta hodili po tej poti (poskusna zajcka bi se reklo) in zadovoljni smo bili vsi. Zgodaj popoldan smo prispeli do lagune s krokodili, ki pa so bili seveda vsi skriti. Nadaljevali smo do reke in preko nje naprej do se ene vasi, se nekaj svincnikov v roke otrockov, slikca in gremo naprej. Po hlodih cez mocvirje, ki mu kar ni bilo konca...kdor pade v vodo da za pivo... en kup adrenalina se za konec in ze smo zagledali most do makadamske ceste, kjer je cez 20 minut mimo pripeljal bus v civilizacijo ('perfect timming' bi se ob pogostosti busev temu reklo).
Dogodivscina je bila res kulska, poti ki jih ni in so, spanje ob zvokih vseh zivih insektov v selvi, pa metluji vseh moznih barv, drevesa ki se lahko premikajo, pa drevesa z zdravilinimi sokovi, brodenje prek potokov, lovljenje ravnotezja med hojo prek mocvirij (ne nism padla), plezanje cez podrta drevesa, hoja po blatu navzdol in navzgor (tudi v tej rubriki sem uspela 'ne past')... in ob vsem tem se pristem Achuar oz. Shuar... saj pozate tisto o ljudstvu iz amazonske jungle, ki pomanjsuje glave svojih premaganih nasprotnikov... no to so (bili) oni...
Jutri se z Nadine spet odpravljava v selvo, tokrat v eno mal bolj civilizirano v okolice Tene... za par dni se bova nastanili v enih izmed lodgev, ki si jih lastijo in z njimi opravljajo domacini.

ps. slikce se cist prevec pocas nalagajo na net oz. se sploh ne nalagajo, tko da sem obupala... sorry... jih vidte ko pridem domov, sej bo kmal

Baños

2008-03-03T23:46:00.004+01:00

Baños je se eno turisticno naselje, ampak ni tolk turistov kot je turisticnih agencij ki ponujajo vse mozne adrenalinske sporte (rafting, kajak, mountain bike), pa trekinge in plezanje, pa seveda obisk vulkana ponoci. Turistov trenuto manjka zaradi vulkana, ki zadnjih 9 let malo strasi nekatere turiste. Ampak trenutno drugega kot pepela v zraku ni, je pa zanimivo dobit turisticni zemlejvid mesta z oznacenimi tockami evakuacije. Od vseh adrenalinskih sportov sem danes samo rentala kolo in se z njim zapeljala do slapov v blizini. Nadine se je kolesarjenju zaradi manjsih zdravstevnih tezav odpovedala tako da sem se po nekaj dneh spet potikala sama. Pot je bila kar zanimiva, na vrhu kanjona, v katerem se je vila rjava reka. Na drugi strani kanjona kar nekaj slapov, dvakrat sem stopila s kolesa in se sprehodila do dna kanjona, preckala reko in si od blizu ogledala slap. Toliko slapov, kot sem jih videla v zadnjih dveh mesecih nisem videla prej v celem zivljenju ampak vseeno me vedno znova impresionirajo, sploh nekateri, ali zaradi njih samih ali zaradi okolice tropskega cvetja in pojocih pticev. Danes sem videla dva taka. Za pot nazaj do Banosa sem si izbrala nekaksen mini tovornjak, ki kar caka turiste, da jih zapelje nazaj v mesto. Ker v Banosu nisem bila tako utrujena kot pri zadnjem slapu, pa sem se s kolesom zapeljala se malo po okoliskih hribih in si ogledala Baños se z vrha. Vse skupaj je bilo res kul in prav fajn mi je blo bit spet mal sama, ko se ti ni treba ozirat na nikogar, ko gres samo tja kamor ti pase, ko je mir, tisina... zakon!
Zaradi vseh turisticnih lastnosti Bañosa sva se z Nadine odlocili da vse ostale treke in ture spustiva in jutri sibneva v dolino... proti Amazoniji. Tisti pravi, kjer se nabirajo vode ki nato tecejo v Amazonko. Jutri greva najprej v Teno, ce bo sreca pa se isti dan naprej malo po jungli in malo s kanujem do enih lodgev v selvi (jungli). Odvisno od tega, kako bo v teh lodgih. To so majhna naselja ekoturizma v selvi, z neakterimi upravljajo prisleki in tujci - in ta so seveda fensi smensi z vso mozno elektro opremo, z drugimi domacini iz selve. In medve greva seveda med domacine - prvic zato ker nocem dajat denarja v zepe tujcem, drugic zato ker ne rabim elektro naprav in tople vode v jungli, tretjic zato ker sem tu zaradi domacinov. No ja, v bistvu ne vem kako je z elektro opremo in toplo vodo v teh lodgih kamor greva, ampak predvidevam da racunalnika in interneta ni, tako da, ce se par dni ne oglasim... v jungli sem in odkrivam kaj pocnejo tamkajsnji domacini, v reki iscem zlato, preucujem ptice in opice, ali pa samo lezim v hammaci med dvema drevesoma...
sedaj pa grem na zasluzeno relaksacijo v terme...

Parque Nacional Cajas

2008-03-02T01:24:00.007+01:00

Vcerajsnji izlet na podezelje se je izkazal za prav nic podezeljskega. Z Nadine sva pristali v mestu, ki je bil sicer malo manjsi od Cuence, ampak tudi precej grsi. Tako sva se dokaj hitro odpeljali naprej do naslednje 'vasi' in prisli v se malo manjse mesto, ki pa sicer slovi po zlatu in srebru. Iz vseh his, iznad vsakih vrat izobeski 'Joyeria' (zlatarna), v izlozbah pa lezece in visece zlato in srebro za vsak okus. Meni so bili seveda najbolj vsec izdelki oplemeniteni se s kaksnim zlahtnim kamnom, od katerih sta bila najbolj pogosta lapizlasuli in rdeca skoljka spondylus. Res ful ful lepo, ampak tud ne pretirano poceni, ampak eno malenkost sem si vsen prvosla.

Zvecer sem sla v druzbi nekaterih, ki Cuenco ze bolje poznajo odkrivat tukajsnje lokale. Lokalcki ful lustni, disko mi je bil tud kr kul, ampak se pa zur tud priblizno ne da primerjat s Cuzcom (pomojm da manjkajo Argentinci in njihova salsa).

Zjutraj je blo treba vstat. Ob 8 sem sla na turo v Parque Nacional Cajas. Dan je bil cudovit, ze zjutraj se je izza oblakov zacelo kazati sonce in baje da po nekaj tednih se nam je obetal res ful lep dan. In bilo je enkratno. Park je enostavno cudovit. Lezi dokaj visoko, tam nekej med 3.000 in 4.000 metri, kar pomeni, da je vegetacija bolj borna. Ampak to niti ni pomembno, tista vegetacija ki je, je ravno pravsnja, da kraj naredi izjemen. Ampak glavno vlogo pri vsem tem igrajo jezerca. V parku je 235 jezer z velikostjo nad 1,5ha vode, poleg tega pa se enih 100 manjsih. Vsa jezera so povezana s potocki, vecina ostale povrsine je pa precej vlazne travi podobne zadeve... 3 urni sprehod skozi park je bil res fenomenalen, razgledi na vse strani, hribi in doline, jezera in pa tudi nekaj gozda tam malo nize. Skratka, spet sem cist navdusena nad vso to 'Pachamamo'. Za konec pa smo odsli se v eno fenci smensi restavracijo, kjer sem, ne boste verjeli jedla postrv. In moram priznat, da tokrat sploh ni bila slaba, morm ko pridem domov se enkrat probat nase postrvi, mogoc mi bodo pa zdej ze vsec.

Jutri zjutraj odhajam naprej proti severu. Z Nadine greva v Baños, pa se nisva cist prepricane, al bova mogle zarad ponovne aktivnosti nekega vulkana ob poti (se je zbudu ene tri tedne nazaj baje) nardit mal daljsi krog al bova lahko ubrali ta hitro, 7 urno varianto.

en post en español

2008-02-29T01:06:00.003+01:00

Decidi de escirvir de vez en quando un post en epañol tambien. por todos los amigos, que coneci en este viaje por America de Sur. Bueno, unos de ustedes les coneci en Cusco, muchos en camino hasta MachuPicchu que fue una de las mejores experiencias, otros conheci antes o despues, en Bolivia, Uyuni, o en los avtobuses, hospedajes alrededor de Peru y ahora Ecuador. Pero aqui solo una corta introducion de los lugares que visitei hasta ahora:
Bueno, como sabe, de Cuzco yo fui a lago Titicaca, estuve ai un dia en Puno e visitei islas Flotantes y tambien isla toquile, que me gusto mucho mas. Dia despues posei forntera con Bolivia e visitei isla del Sol. Es una isla de verdad muy muy linda y fue un prazer caminar de norte hasta el sur, con ucho sol, poca lluvia, unas ruinas y vistas meravillosas.
Despues fui a La Paz, donde no tuve mucho paz, porque estuve ai en temporada de carneval, y saben como es el carnaval en America de Sur... la gente loca, tudos mojados, mucha gente... Sabato del carnaval fui en Oruro, el carnaval mas conocido de Bolivia, e fue una experiencia totalmente nueva para mi. En Europa no hay este tipo de festivales. no hay bastanta gente tan loca, pienso. Era ottimo! De ai fui a Potosi, una cuidad muy linda, con casas de muchas colores, y claro, mas conecido por su mina en Cerro Rico. Visitei una de estas minas,pero estava dia feriado de carneval, entonces no havia mineros, pero tambien caminar e subir minas vacias fue bien. por final de Bolivia hico un tur de Salar de Uyuni por 4 dias. Salar de Uyuni parece otro mundo, es lugar unico nel mundo y de verdad, vale la pena visitarlo. La compania del tour fue muy buena, con mucho humor, y con nuestro chofer que no sabia conduzir muy bien. Pero estava bien, la naturaleza ei es meravillosa. De Salar de uyuni hasta San Pedro Atacama, Chile. Ai, despues de Bolivia todo parecia super caro, por esso ya despues de dos dias subi por Peru. Visitei una vez mas Arequipa, subi el prossimo dia para Lima y continei subir hasta Trujillo. Quedei me en Huanchaco por dos noches, pero hacia mucho calor, y no me gusta tanta calor... por esso decidi de ir en las montañas, a Cajamarca y despues Chachapoyas. Y porque no pudia passar directamente entre Cajamarca y Chachapoyas, tinha que bajar por la costa una vez mas hasta Chiclayo. Cjamarca era linda, pero Chiclayo estava meravilloso. no tanto la cuidad, si no toda la naturaleza alrededor. Fui ver la catarata de Gocta, que es la 3ra mas alta catarata nel mundo (771metros de altura) y visitei tambien el Kuelap, las ruinas preincas de cultura Chachapoya. Estas ruinas son maravillosas, misteriosas, como toda la cultura de Chachapoya, de qual no se sabe mucho. Entonces, se algien de ustedes ainda va passar por el norte de Peru, vale la pena visitar esta cuidad un poco desconecida a las turistas. Y de Chachapoyas, finalmente, me fui a Ecuador. Y ahora estoy en Cuenca. Ecaudor parece muy diferente que Peru, y todo tambien parece un poco mas caro.
Bueno, saben que mi español no es perfeto, pero estoy practicando y tambien esto es un tipo de mi ejercicio, no es? :)
Bueno, las fotos pueden ver en otros posts. Espero que todos estan bien y da me unas noticias de ustedes y de lugares del mundo!

Cuenca, EKVADOR

2008-02-29T00:39:00.006+01:00

Evo, po skorajda dveh mesecih pohajanja sem prispela v Ekvador. Za preckanje meje sem si izbrala na splosno sicer precej odrocno varianto, ampak glede na to, da sem startala v Chachapoyasu, v hribovitem severnem Peruju, je bilo to vseeno blize kot po bolj obljudeni poti po obali. No skratka iz Chachapoyasa sem sla v Jaen, od tam pa po slabi, blatni, luknjasti cesti do San Ignacia. Od San Ignacia sem se naslednji dan zjutraj odpravila po se bolj razriti cesti do meje v La Balsi. Z avtom do meje, emigracija iz Peruja, pes preko mostu, imigracija v Ekvador, tam pa so mi povedali, da naslednji bus v najblizje 'mesto' odpelje sele cez dve uri. Pac, nimas kaj, spet sem bila obsojena na dve uri cakanja sredi nicesar, ampak s knjigo in posedanjem ob reki je prav hitro minilo. Od meje do 'mesta', tam pa spet cakat bus do koncne destinacije, Vilcabambe, od koder me je locilo se 6 ur voznje z busom. Na sreco takole med cakanjem vedno naletis na kakega popotnika, ki gre v tvojo smer ali pa ravno obratno, izmenjas par informacij in takoj lazje pocakas. Na cilj sem prispela ob 10 zvecer, zavila v prvi hostal, ki je bil sicer svinsko drag, celih 9USD (!!!!). Ampak Vilcabmba ima pac zrihtane hostle, in tak je bil tud ta... nov hostel, z zelenim vrtom v sredi, in 'dormitoriji' s tremi postlami, pa bazen, pa masaze... ni da ni... ko bi vsaj naslednjega dne sijalo sonce... Vilcabamba je sicer pribezalisce starih popotnikov, ki jih je kraj med hribi tako navdusil, da so ostali tukaj, baje naj bi tu doamcini ziveli prek 100 let zaradi dobre klime. Ker je celo noc dezevalo in tudi naslednjega jutra, sem se se isti dan spokala naprej proti Cuenci, poleg tega mi bilo vsec da sem mogla s sefom hostla kontaktirat v anglescini...

Ze na busu sem srecala svicarko Nadine, ki se je nekaj tednov v Cuenci ucila Spanscino, sedaj pa se bo lotila iste poti kot jaz: Ekvador, Peru, Bolivija, samo malo obrnjeno bo vse skupaj. Cuenca je rpav rpijetno mesto, njen center je na UNESCOvem seznamu kulturne dediscine. V Ekvadorju je najbolj poznano po klobukih, ki jih mi poznamo kot 'Panama hat'. Pa da vas takoj opozorim, da ti klobuki iz slame niti priblizno niso iz Paname, ampak izvirajo iz Ekvadorja in rastlina, iz katere pridobivajo slamo uspeva smo v Ekvadorju. Ime Panama hat pa zgolj zato, ker so jih prek Paname uvazal v Evropo. Danes sem bla seveda v eni izmed tukajsnjih 'tovarn' teh klobukov. Cene pa se gibljejo od 15 USD za take obicne do 400 USD za najbolj fino pletene. Ampak vseeno pa Cuenca je mesto, mene pa trenutno bolj vlece na podezelje, tako da jutri se odpraviva skupaj z Nadine na podezelje, sicer samo na dnevni izlet, pa vendarle...

Aja, pa se to: v Ekvadorju se zdi, da je vse obrnjeno narobe: vrata se zaklepajo v drugo smer kot smo vajeni, elektricne vticnice so ameriske, pipa se odpira v kontra, in se dolarje imajo... ampak je pa tud vse veliko bolj urejeno in cisto kot v Peruju, soferji ne divjajo kot nori ampak imajo celo semaforje, in ja... tud standard je vidno boljsi, nekolk visje pa na mojo zalost tudi cene.

Yerbabuena

2008-02-25T19:20:00.004+01:00

Kot receno storjeno. Vstala sem vceraj ob 3.50 in ob 4.00 na glavnem trgu ujela kolektivo kombi proti Yerbabueni. Makadamska luknjasta cesta in nizka naslonjala pac nista nudila ravn velik pogojev za nadaljevanje kratkega spanca, ampak poskakovanje po eni najbolj obupnih cest v mojem zivlejnju pa da enak ucinek kot jutranja kava. Po treh urah voznje smo prisli v malo vas sredi nicesar, kjer so se nabirali kmetje iz okolice, nekateri oddaljeni tudi 8-10ur jeze na konju. Kmetje so prihajali s konji, tovornjaki, kombiji, taksiji, vse nalozeno do zadnjega koticka, s stvarmi, ljudmi ali zivalmi. Stojnice so se sele postavljale, ampak cez kaksno uro se je stvar ze posteno odvijala. Prodajali so seveda vso mogoco zelenjavo in sadje, pa kokini listi niso manjkali, pa tudi razno plasticno saro, oblacila, orodje, pa stare knjige in neka naravna zdravila, pa kure in peteline. Ampak prevladovali so poljedelski pridelki. No tam zadaj, malo skrito na prvi pogled, pa se je odvijal najbolj zanimiv del. Kmetje so tja pripeljali svojo zivino naprodaj.. bike, krave, konje, prasice... predvsem bike in krave, bike tud take zelo zelo ogromne. Medtem ko so na prvi strani trznice prodajale predvsem zenske, so bili tukaj glavni moski. Ogromno zivine na enem travniku, deloma na strikih, dvecina ne, nekatere bike so bolj s tezavo umirili, drugim se kaj dosti sploh ni dalo. Med njimi pa lastniki in kupci, sprasujejo, zmigujejo z glavami dokler ne pridejo do skupne cene.. prodano. In potem se kupt strik (ki jih seveda prodajajo takoj poleg za 2 sola) in gremo, z novim bikom na pot proti domu.
Skratka, bilo je zanimivo opazovat taksno trznico, poleg mene sem tam opazila celo se dve turistki. :)
No s trznice, ki se se pred poldnevom zacne zakljucevat, sem sla se kako uro vozne naprej v Leymabambo v muzej kulture Chachapoya. Zanimiv in ful lepo urejen muzej, ki so ga financirali predvsem skladi iz Avstrije. Na poti nazaj proti Chachapoyasu pa sem spet ugotovila kaksno sreco imam jaz v zivljenju. Zamudila sem zadnji bus, ki pelje ob 12.00 (jaz sem bila prepricana da gre ob dveh popoldan). Ampak na mojo sreco se je izza vogala pojavu tip ki je sel do Yerbabuene. V upanju, da tam ujamem se kaksne prevoz do Chachapoyasa sem sla z njim in res tam med ze podrtimi stojnicami in nekaj preostalimi kmeti nasla avto do Chachapoyasa - zadnji taksi, v katerega se nas je ze cez 5 min nabasalo 7 odraslih in dva otroka. Ja, vem, ful mam sreco, ampak tud verjamem vanjo. Ampak OK, ce pac ne bi dobila prevoza bi to pomenilo samo to, da bi fuuul drago placala za taksi alpa prespala v Leymebambi.
Danes zjutraj pa sem koncno odsla na pot proti Ekvadorju. Po treh zamenjanih kolektivotih in 7 urah po asfaltiranih in neasfaltiranih luknjastih cestah sem trenutno v San Ignaciu, zadnjem vecjem kraju pred mejo z Ekvadorjem. Tukaj sicer nimas kaj pocet, ampak sem prisla sem prepozno, da bi lahko danes nadaljevala pot (in nocem izzivat moje srece s prevozi prepogosto oz. ostat nekje na meji sredi selve) Tako da, jutri zjutraj odrinem cez mejo in koncam v Vilcabambi.

Chachapoyas

2008-02-24T01:45:00.012+01:00

waw! Ze tretji dan sem v Chachapoyasu pa se mi zdi da bi lahko ostala se nekaj casa. Sicer v teh treh dneh se nisem imela prav zares casa pregledat tega majhnega mesteca sredi Andskih hribov, ampak vse v njegovi okolici je enostavno cudovito.

Prvi dan sem odsla v Huancas, vasico malo nad Chachapoyasom. V taxi colectivo sva se nasli ob treh domacinih dve turistki antropologinji. Pred kratkim diplomirana antropologinja iz Belgije, ki po diplomi ni dobila sluzbe (kako tipicno za antropologe) se je odlocila odkrivat juzno Ameriko. Huancas je tukaj znan po keramiki, izdelujejo namrec cudovite glinene posode ki jih nato se lepse z enostavnimi geometrijskimi vzorci poslikajo. Mala vasica pa ima tudi cudovito lokacijo na vrhu kanjona reke Utcuybamba. Razgled na kanjon je res enkraten! Po dnevih na ob obali in v mestih je bil pravi balzam za duso spet zagledat vse tiste hribe razprte pred mojimi ocmi, bucanje rjave vode v globini s prizvokom slapa v enem izmed stranskih kanjonov pa je bil prav pomirjujoc. Pa naj dodam se to, da sva bili z Belgijko na razgledni tocki sami, brez turistov, v cisti tisini... le konji so naju prisli pogledat. Res uzitek. Za povratek v mesto sva si izbrali pes varianto. Hoje je bilo za priblizno uro in pol, da so bili razgledi spet cudoviti, v barvah prihajajoce nevihte, pa ni treba posebej poudarjat ane?

Za drugi dan sem imela v nacrtu obisk Kuelapa, predinkovske trdnjave v blizini mesta. Ker pa je dezevje na cesto naneslo plaz, je bil dostop onemogocen in izlet je bilo treba prestaviti za en dan. Tako sem se vceraj odpravila na izlet (skupaj s parom iz Anglije, ki je ravno tako moral odpovedati Kuelap) do slapa Gocta, ki naj bi bil s 771 metri globini tretji najglobji slap na svetu, Ne vem sicer, kako merijo te globine, ampak v resnici gre za dva zaporedna slapa, ki skupaj merita 771 m. Ampak OK, najglobji ali ne, nima pomena, slap je bil res ogromen oin bucanje ob zgornji, krajsi polovici je bilo skorajda oglosujoce, voda izpod slapa pa nas je prisilila, da smo si nataknili ponce. Do slapa smo se prebijali v gumijastih skornjih do kolen, ki so poskrbeli za to, da so bile moje hlace ob povratku umzane samo od kolen navzgor. Hoja po blatu, vodi in kamenju skozi tropski gozd je bila dozivetje zase. Ce smo se na zacetku se nekoliko izogibali blata, sem na koncu dobila obcutek, da vecja ko je bila luza, z vecjim veseljem sem stopila vanjo. Sedaj razumem, zakaj otroci radi skacejo po luzah in blatu, res je fino, tko da drag starsi, pustite svojim otrokom skakat po luzah in hodit po blatu!

In danes sem koncno docakala ta moj Kuelap. Verjetno se vam stvar slisi precej tuje, tako da, vam na hitro razlozim: Kuelap je utrjeno mesto, ki ga je kultura Chachapoya zgradila nekje med leti 500 in 1500. Mesto je torej precej starejse od Machu Picchuja, in tudi nasli so ga precej prej. Ampak do danes o tem mestu in celotni kulturi ni veliko znanega. V okolici Chachapoyasa je ogromno rusevin in predvsem grobnic, ki pa so tezko dostopne. Kuelap je fantasticen! Po tem, kar sem danes slisala o mestu in o kulturi Chachapoya, ki je se precej zavita v dvome in meglice, je enostavno neverjeten. Obzidje na vrhu enega izmed hribov, v notranjosti pa mesto, v katerem je bilo nekoc 450 okroglih his. Danes je mesto deloma rekonstruirano, vecina pa je se prekritega z drevjem in pisanim cvetjem. Obcutki ob sprehajanju skozi to noro, pisano, kamnito misteriozno notranjost so nepopisni. Kraj me je precej bolj impresioniral kot MachuPicchu, morda ravno zaradi te neodkritosti, prvinskosti in divjosti, ki jo ponuja tistim redkim turistom, ki sem zaidejo. Danes je bilo vseh turistov tam morda 25. V celem letu 2007 jih je prislo 15.000, leto poprej 10.000. Precej manj torej kot na slavnega naslednika, ki jih toliksno stevilo sprejme v nekaj tednih.

Aja, in med potjo smo seveda spet parkrat mogl pocakat da so vsaj priblizno naredili cesto rpevozno, ampak na to sem se sedaj ze navadila. Novost je bila ta, da so enkraty celo turisti iz kombija pred nami premikal skale, ki so se posule na cesto, ampak ko smo prisli mi, je bila stvar ze bolj ko ne spucana... :)
Jutri pa... ze zdavnaj bi se morala odpraviti v Ekvador, pa mi nekako kar ne uspe. Plan sem prestavila se za en dan. Jutri namrec tri ure voznje od tu poteka sejem, na katerega pridejo domacini s hribov, prinesejo svoje pridelke in jih menjajo. Ja, sejem brez denarja, blagovna menjava kot v starih casih. In ker tukaj ni veliko turistov seveda ni busov ki bi vozili tja. Vozijo pa lokalni kolektivo kombiji, ki pa odhajajo ob 4 zjutraj, ampak se bom potrudila in odsla s prvimi trgovci. Upam, da bo dogodivscina se ena tistih, ki bodo posteno popestrile tole potovanje.

Chiclayo in Señor de Sipan

2008-02-20T21:18:00.002+01:00

Kot verjetno veste Peru vseeno niso samo Andi in Inki. Tukaj ob obali, Andov ni, Inki pa so sicer neko kratko obdobje bili, ampak v teh krajih niso tako zanimivi. Inki imajo Machu Picchu, vse ostale predinkovske kulture v Peruju pa imajo se mnogo vec, a na zalost so zapostavljne ravno zaradi ljudstva, ki si je prakticno tik pred prihodom Spancev vse ostale podredilo in ostalo zato do danes najbolj poznano.
V blizini Chiclaya so konec 80ih let nasli kompleks nekdanjih piramid in grobnic kulture Moche. Stvar danes na dalec izgleda kot nekaj ogromnih kupov peska, v bistvu pa so ti kupi nekdanje piramide iz opeke, ki so se pa zaradi casa in erozije precej spremnile. Tisto, kar je danes bolj znano in pomembno od samih piramid pa so grobnice oziroma bogastvo, najdeno v njih. Vecino tega je na ogled v muzeju Tumbas Reales de Sipan. Ze na prvi pogled precej moderen muzej, s predmeti in artefakti pa me je enostavno navdusil. Glavna zvezda vsega skupaj, Señor de Sipan je bil pokopan skupaj s tremi zenami, otrokom, vojscakom, varuhom, dvema lamama in psom, poleg tega nekdaj zivega materiala pa se ogromno ogromno predmetov iz zlata, skoljk, srebra, keramike. Predmeti, izdelani s takimi detajli, oblikovani v tako visoki kvaliteti, da jih enostavno skoraj vikas ko stojis pred njimi. Res cudovite stvari. Ker vem da Sipan niti priblizno ni tako poznan kot Machu Picchu imate tukaj en link za prvi vtis. Stran je sicer v Spanscini, ampak slikce so pa le. In v resnici vse izgleda se bolj impresionantno. V glavnem tale Señor de Sipan in tudi ostali vojscaki, duhovniki in tudi njegov prednik, pokopan v eni izmed grobnic, so bili pravi asi. Kultura Moche, ki je bila prisotna predvsem v obdobjih od 1. do 7. st. pa je bila verjetno ena najbolj impresionantnih vJuzni Ameriki, precej pred Inki, pa vendar s tako dodelano umetnostjo, da jo je nemogoce prezreti. Skratka, treba si bo prehbrat kaj vec o tej kulturi. Aja, in ravno konec poletja so v kompleksu nasli 14 grobnico, tako da vceraj, ko sem bila tam, sem lahko opazovala arheologe pri delu. Pa moram rect da se majo prav fajn. Ampak ko smo ze rvno pri arheologih laho povem se to, da njihovo delo marsikje otezkocijo 'roparji grobnic'. Veliko predmetov in grobnic najdejo se pred arheologi, poberejo kar je ostalo celega in prodajo za mastne denarce. In ti haqueroti, kot jim pravijo oziroma si sami pravijo, sploh niso tako zelo tajni. Mimogrede sem vceraj spoznala enega takega modela in bilo je prav zanimivo. On pac enostavno noce da bi se vse naslo, pa potem prodalo v Nemcijo. Ker ja, baje da se trenutni predsednik Alan Garcia na vse moci trudi sprivatizirat kulturno dediscino in Cuzco prodat tujcem. Mislim da sem o demonstracijah v Cuzcu ze pisala, tako da... katastrofa. Glede tega temu haquerotu sploh ne zamerim. Smesn svet, kjer tujci skrbijo za tvojo dediscino.
No skratka, dans zvecer pa odhajam v Chachapoyas pogledat se eno cudo predinkovske dobe, potem pa mislim da bom imela rusevin za nekaj casa dovolj. :)

Cajamarca

2008-02-18T16:08:00.003+01:00

Spet na malo visji nadmorski visini se pocutim prav prijetno. V Cajamarci sicer vreme ni ravno idealno, malo dezja, malo oblakov in malo sonca, ampak je cist OK. Mesto med hribi ima pestro zgodovino. Ce je danes Cuzco s svojo okolico verjetno najbolj poznano Perujsko mesto, je bila v resnici Cajamarca tista, ki so jo Spanci prvi zasegli, leta 1932, tukaj so umorili zadnjega inkovskega vladarja, ki ji je v zameno za svoje zivljenje ponudil eno sobo polno zlata in dve sobi polni srebra. Kljub izpolnjeni obljubi pa Spanci niso drzali besede. V blizini se nahaja nekaj zanimivih predinkonvksih rusevin, sama sem si ogledala le grobove v pecini Otuzco. Sicer je pa Cajamarca znana v Peruju predvsm po kravah in mleku. Svojo sirarno je tukaj postavil tudi nek Svicar, ki proizvaja in prodaja najdrazje sire v Peruju.
Cajamarca bolj ko ne lezi na koncu, od koder se naprej le malokam pride, oziroma se pride samo z avtobusom, ki pa pelje sele v cetrtek. Zato moram danes nazaj proti obali, v Chivay, in nato od tam spet nazaj se globje v hribe.

Trujillo

2008-02-15T21:55:00.005+01:00

No, po skoraj enem mesecu in pol kolovratenja sem spet uspesno prispela do plaze. Po vrocem Cilu, Arequipi in Limi se mi je zdelo to edino pametno. Zapeljala sem se do Huanchaca pri Trujillu, se nastanila v simpaticnem hostlu ter odsla na en skok v morje. Na pesceni plazi, ki sicer ni nic posebnega (pac dolga pescena plaza) sem po dveh (ne)prespanih noceh na busih zaspala na plazi za skoraj dve uri in temu primerna je bila zvecer barva mojega hrbta in nog. Ampak OK, ocitno tudi to sodi zraven.
Ko sem se nekako spocila sem naslednjega dne odsla spet odkrivat stara cudesa tega kontinenta. Chan Chan je se eno od res fantasticnih predinkovskih mest, zgrajeno iz opeke. Baje naj bi bilo to najvecje mesto iz opeke na svetu in pripada kulturi Chimu. Je res fantasticno, zgradbe sredi puscave, hodniki, reliefi in velika dvorisca.
Tudi mestece Trujillo, na robu katerega je ChanChan je simpaticno. Sem si ga ogledala sicer bolj na hitro, ampak sem bila prijetno presenecena nad pisanimi kolonialnimi stavbami okrog glavnega trga ter vsesplosno, ne ravno perujsko urejenostjo. Ampak vseeno v teh krajih pogresam vsaj delcek perujske ali andske kulture. Ni vec tistih zenic s pisanimi rutami in otrocki na hrbtu, ni prodajalk sadja na trgu, pa se prevec je vorce. Tako da je vceraj padla hitra odlocitev. Nazaj v hribe grem. Oziroma naprej v hribe. Plan, da pridem v Ekvador ob morju sem rahlo spremnila. Ob morju je namrec vroce za znoret, plaze niso nic posebnega, lezat ob morju pa se mi ne da. Trenutno mi bolj pase pohajat. Se vedno sicer imam rada morje in obozujem zvok valov na obali, ampak v zadnjem mesecu med gorami je bilo ocitno prevec lepo da bi to zamenjala za pesek in vodo. Tako da, cez eno uro imam avtobus v Cajamaco, mestece na visini 2000 in nekaj metrov.

spet stara mesta

2008-02-13T22:17:00.003+01:00

Iz severa Cila sva se pobrali dokaj hitro-visoke cene, ze videne puscave in lagune ter malo casa do Petrinega povratka. Voznja z nocnim busom iz San Pedra de Atacama do meje, nato s taksijem cez mejo in spet na bus... Popoldan sva bili v Arequipi. Ze z Anzetom sva pred enim mesecem tam slucajno naletela na prijetno prenocisce-Posada del Virrey in tudi tokrat sva se s Petro odpravili tja. Moram rect da je poseben obcutek na drugo celini priti nekam, kjer te ljudje poznajo in ne skrivajo presenecenja in veselja da te vidijo. Arequipa je se vedno mesto s ful prometa, ampak lepo in zanimivo. Tokrat je bilo tudi tu pravo poletno vreme, o nekdanjih nalivih ne duha ne sluha. Petra je zadnji dan tukaj opravila se nekaj nakupov, jst sem jo bolj ali manj potrosnisko spremljala, zvecer pa spet na bus. Po vroci in soparni voznji smo okrog poldneva prispeli v Limo. Tudi Lima prav poletno vroca, na sreco v temle internet prostorcku dela klima oziroma bolje receno ventilator. Danes ponoci Petra odleti proti Sloveniji, jaz pa zvecer skocim na bus proti Trujillu. Od sedaj naprej bom nekako sama na poti, ampak ni panike, glede na stevilo turistov in predvsem popotnikov, ki potujejo sami, se mi zdi da bo prav zanimivo. Prvotni plan je sicer bil,da skocim najprej se malo v hribe oziroma Huaraz, ampak poletne temperature zadnjih dni so me prepricale, da se podam proti morju. Nacrtovan je kratek postanek v Trujillu, nato pa cim hitreje proti Mancori na skrajnem severu Peruja, kjer so baje najboljse plaze za relaksacijo pred odkrivanjem Ekvadorja.

Uyuni

2008-02-09T22:36:00.000+01:00

Iz rudarskega mesta sva prispeli na sam jugozahod Bolivije. Po 7 urah voznje in prevozenih 215 km slabe makadamske in pescene ceste naju je pricakalo majhno mestece Uyuni, ki je poznano predvsem po okolici, ki ga obdaja. Ze dopoldan naslednjega dne smo se odpravili v terenskih vozilih na tridnevno pustolovscino po JZ Bolivije. V avtu smo se nasli zelo internacionalna druscina: dve Argentinki, dva Svicarja, en Kanadcan in medve Slovenki, uradni jezik je bil nekje med Spanscino in Anglescino, odvisno od stevila vkljucenih v pogovor. No, pa da preidem k bistvu. Iz Uyunija smo se podali najprej na ogromno slano jezero, oziroma je to ogromna povrsina soli (mislm da tm ene 120.000 km2), ki pa jo v dezevni dobi prekrije voda. V susni dobi naj bi bilo to glede na LP vodnik 'the greates nothing possible'. Trenutno je gladina vode slabih 10 cm, ravno prekriti s sengom, med vsem tem pa puscave ali pa jezera z vodo. In to jezera polna planktona, ki ob soncnem vremenu spremenijo gladino v divje rdeco ali zivo modro, z belimi solnimi lisami ob straneh. In drugod spet se gladina obarva zivo zeleno. Sama temu se danes tezko verjamem, in prav torej, da smo si namocili gleznje in bili vseeno potem do kolen vsi beli od soli. Salar de Uyuni je fantasticen, neskoncno dalec seze pogled, tam nekje na horizontu se posamicno dvigajo stozcaste piramide, njihov odsev pa se vidi na gladini jezera, skupaj z belimi oblacki. Prekrasno soncno vreme, modro nebo in belina brez konca - kot bi pristal na drugem planetu! Ampak kmalu sem ugotivla, da je po malem celotna JZ Bolivija planet zase: gore nenavadnih barv, od oranzne do rdece, preko rumene, pa potem stozci vulkanov, tud vam ne zamerim, ce mi ne verjamete, da je gladina jezera rdece barve. Spali smo dve noci v malih vasicah sredi nicesar, ki so bolj ko ne namenjena zelo osnovnim prenociscam za vseh 20 in vec terencev, ki se jih na dan sprehodi skozi te planjave. V teh krajih na visini priblizno 4000 metrov pa je tudi nocno nebo drugacno. Milijone zvezd ob Rimski cesti izgledajo prav neverjetno. Stetje utrinkov se ne izplaca ker jih je prevec.
Ampak na tej visini je seveda kljub temu, da cel dan sije sonce ponoci zelo hladno. Ko smo danes zjutraj ob pol5 cakali, da se nasi nahrbtniki nalozijo na streho vozila, smo zaviti v vsa mozna oblacila zmrzovali. V avtu ni bilo precej bolje, a ko smo ob svitu prisli do gejzirjev, smo vseeno zbrali moc in zapustili brezvetrje vozila. Tusi gejziri seveda svet zase, v nadaljevanju pa cudovit soncni vzhod za eno izmed planot nad jezerom, ki ga je v zgodnjem jutru prekrivala tanka plast ledu. Ko sonce se ni bilo visoko na nebu, smo se ustavili ob malem termalnem bazenu, kjer smo se v topli vodi koncno segreli. Pika na I tej dogodivscini se zelena laguna, nato pa samo se pot proti meji s Cilom. V bistvu to sploh se ni meja, ker te tam nekej sredi nicesar ob dveh kolibah iz terenskih vozil samo spravijo v bus in te peljejo proti San Pedro Atracama, kjer je carina. Na carini pregledajo ne samo tvoj pasus (in ja, itak jim spet ni blo jasno al Slovenci rabmo vizo al ne in kje sploh smo) ampak tud vso prtlago. Sama sem imela precej srece s carinikom, ki ga je ocitno bolj zanimalo koliko prebivalcev ima Slovenija kot moja prtljaga, Petra pa je naletela na zoprno policistko, ki ji je pobrala nekaj spominkov narejenih iz semen (absurd: cez mejo ne smes nest nobenih organskih snovi, pa tud ce gre za stara posusena semena). Ampak OK, sedaj sva tu, v precej drazji dezeli s cisto pravo cesto :). In v trgovini prodajajo Milko in u glavnem, kot bi prisel nazaj v Evropo, ampak poleti... tukaj je baje 30 stopinj. Prav zanimivo in kar malo odresujoce je spet hoditi naokoli v kratkih hlacah in natikacih.
Aja, pa se to, na potovanju po JZ Bolivije, sva srecali prve Slovence: par iz Gorice :) In saj veste tisto zgodbo, da se slovenci ali poznamo, ali smo v sorodu ali pa imamo skupne prijatelje ali sorodnike. Tudi tokrat smo nasli skupne prijatelje, v Gorici seveda.
Jutri se razgledava mal tukaj naokoli, kjer naj bi bilo precej cudovitih zadev, zvecer pa sibneva z nocnim busom na skrajni sever, kjer bova preckali mejo in spet vstopili v Peru.

ps.slikce bom dodala spet v Peruju, kjer bo to nekoliko ceneje in kjer bom spet zapekla vseh nekaj 100 poslikanih fotk...
ps2: evo slikce so, ampak jih je samo nekaj, ker neki zajebava tale kompjutr, tko da sorry, ostalo kasneje oziroma doma...

Tiawanako - Potosi

2008-02-05T21:55:00.000+01:00

Evo, zaradi edinstvenosti karnevala v Oruru, sem mu namenila en post, sedaj pa naprej z najinim potovanjem. Karneval sva torej preziveli v dobrem, ceprav mokrem stanju. Ze zvecer sva se morali na zalost vrniti v La Paz (prenocisc v Oruruju v casu karnevala zmanjka, pa malo naju base cas, saj ima Petra ze 14. februarja let iz Lime). Ze naslednjega jutra sva imeli v planu ogled rusevin mesta in kulture Tiawanako. Kraj sva si imele namen ogledat z agencijo, ki pa je zjutraj ni bilo na spregled. Sva se pa odpravili sami, z lokalnim kombijem. Mesto je sicer ful zanimivo in lepo, vendar imam obcutek da potem, ko sem videla Machu Picchu in se nekaj fantasticnih majevskih mest v Srednji Ameriki, me manjsa mesta ne morejo vec tako zelo navdusiti. Vseeno pa je bilo vredno izleta ven iz La Paza, med voznjo nazaj pa nas je ustavila policijska kontrola, ki je iskala droge. Ne vem, kaj so oziroma cesa niso nasli v tistih dveh minutah, ko smo morali vsi potniki zapustiti kombi (razen starejse tetke - abuelite, ki je vso pot veselo zvecila kokine liste). V La Pazu se je se vedno odvijala norisnica z imenom karneval, ki je postajala vedno hujsa. V tistem hrupu, guzvi, vpitju in vodi nisva vec zeleli ostati, zato sva se istega vecera zapustili La Paz z dokaj udobnim nocnim avtobusom. Zgodaj zjutraj sva prispeli v Potosi, rudarsko mesto. Mesto, v katerem so Spanci nasli svoje srebro s katerim so zalagali spanski dvor. Potosi je bil v casu razcveta in velikih zalog srebra eno najvecjih mest Juzne Amerike. Mesto mi je bilo takoj vsec - pisane hise v ozkih ulicah, kolonijalna arhitektura pod Cerro Rico (rdeco goro z rudniki) je res cudovito. Ze vceraj sva se odpravili na ogled rudnika. Na zalost je bil tudi vceraj praznik in nihce ni delal, vendar pa je bil spust v rudnik posebna dogodivscina. Adrenalina tudi tukaj ni manjkalo, saj se je treba ponekod 'sprehajati' po vseh stirih, drugod pa plezati po navpicnih rovih. Edini varnostni ukrep je seveda celada (ja dobili pa smo tudi hlace, jakno, skornje in lucko - smo izgledali kot pravi rudarji). V Sloveniji v takih pogojih niti delati ne bi smeli, kaj sele da bi tja vodili turiste. Ampak bilo je zanimivo, dosti dlje pa zaradi obupnega zraka, vode in pomanjkanja svetlobe tam tudi ne bi ostala.
Aja in kot zanimivost: v rudniku imajo svojega 'Tia' oz. hudica (ali boga). Verjamejo namrec, da je hudic gospodar tega dela sveta (podzemlja). V casu pred Spanci so namrec Inki poznali bozanstvo podzemlja, ki so ga ob pokristjanjevanju prenesli na hudica. Tiu, oz. velikemu rdecemu hudicu, ki sedi na koncu enega izmed rovov, se tako vsak petek rudarji zahvaljujejo za dano rudo, za dovoljenje dela v njegovem svetu. Ker je cas karnevala, pa tudi njemu nakazejo vec pozornosti - tudi mi smo ga okrasili s pisanimi trakci in mu v usta dali cigareto.
Danes, na pustni torek, pa je tu najvecji praznik. V celi Boliviji nihce prav zares ne dela, javnega prevoza ni, odprti sta morda dve restavraciji v celem mestu, v agencijah, ki vseeno ostajajo odprte, pa se pije in plese. Preden pa se spije kozarec rdecega vina, pa se ga malo zlije v vsak kot sobe - daritev Pachamami oziroma materi zemlji. Prav zaradi tega ne-dela, sva s Petro ostali se en dan v Potosiju, saj avtobusov danes pac enostavno ni. Na ulici pa se vedno vodni baloni, pistole in pena... prav zaklonisca je treba iskati pred napadi celih oborozenih vojsk na prikolicah mini tovornjakov...
Jutri zjutraj odhajava v Uyuni, od tam ze naslednji dan na 3 dnevno turo po Salar de Uyuni, najvecji slani puscavi na svetu, z zakljuckom v mestu San Pedro de Atacama na severu Cila.

Carneval de Oruro

2008-02-05T21:37:00.000+01:00

Karneval je bil enostavno ena najbolj odbitih stvari, ki sem jih videla v zivljenju. Karneval v Oruru velja za najvecji karneval v Boliviji in enega najvecjih in poznanih v juzni Ameriki. In ko je govora o karnevalu v juzni ameriki, je govora o fantasticnih maskah, glasbi, plesu, ter seveda pitju in zabavi. V Oruru so se po glavni ulici od osmih zjutraj do noci vrstile skupine mask s pihalnimi orkestri. Za ogled sprevoda je seveda potrebno kupiti karto in stol na tribuni. Kljub temu, da sva bili s Petro samo opazovalki, je bilo odlicno. In kmalu se vsak gledalec tam prelevi v udelezenca. Ob ritmih in obcudovanju gibov mask pac ne mores sedeti pri miru. In ko spoznas se tisto drugo, za marsikoga bolj zabavno plat karnevala, se enostavno prepustis. Ze nekajkrat sem omenila, da so vsi nori nad vodnimi baloni in pistolami. Na karnevalu ni nic drugace. Tribune tekmujejo med seboj katera bo dala vec direktnih udarcev z vodnimi baloni. Da bi ostal pri vsem tem suh in cist je iluzija. Tudi dezni plasci ne pomagajo kaj dosti, ker dobis hitro vodo v glavo, v noge.. povsod... In prav zelis si, da kmalu pride mimo nova vrsta mask... najprej okrasen avto z napisom plesa, nato nekaj starejsih, ki najbolj spominjajo na pogrebni sprevod, za njimi pa nekaj otrok, nato postavna dekleta v skornjih, minikrilcih in s perjem na glavi, ter za njimi zenske z maskami, pa nato moski v ogromnih kostumih, pa na koncu najboljse od vsega.. moski plesalci z nekaksnimi ropotuljami na nogah, ki skacejo in plesejo s tako energijo, da obstanes z odprtimi usti in samo migas.. levo desno levo desno... in potem je tu se glasba... noro! Bolj ko se bliza popoldan, bolj pijani so ljudje in bolj imas obcutek, da je smisel karnevala v obmetavnaju z vodo in pitju ter ne toliko v sprevodu mask. Ampak vseeno, zame je bilo oboje ful ful zanimivo in veselo. In ko sedis na tribuni med domacini se niti pivu in zganju iz pomaranc ne mores ogniti, saj kozarci in plocevinke kar dezujejo... vseeno nekako uspes ostati trezen. Na koncu pa se ti zdi, da si edini. Ce se vam zdi, da je slovenska gasilska veselica prostor, kjer je na najmanjsem prostoru najvec pijanih ljudi, pojdite na karneval. Sele tukaj so me prerpicali, da temu ni tako.
OK, ne bom trdila, da se karneval v Oruru da primerjati recimo s tistim v Riu, ker tam se nisem bila, je pa prav gotovo res, da je stvar edinstvena in cudovita kar se tice mask, in prav tako kar se tice vode.

La Paz

2008-02-02T01:44:00.000+01:00

Kaoticno mesto pisanih barv predkarnevalskega vzdusja. Vse vrste sare na ulicah, pripomockov za samanizem, tkanin, in seveda pustnih oz. karnevalskih mask. Otroci ze veselo skropijo z vodnimi pistolami, kaos na ulicahj je itak nepopisen. Avtomobili vozijo v vse smeri, pescev, ki skusajo preckati cesto nihce niti opazi ne. V veljavi je zakon mocnejsega oziroma, kar se tice pescev, hitrejsega. Med vso zmedo na ulici sva doziveli bolivijski krst. Pesek v Petrine oci ni imel korenin v karnevalu temvec v malopridnezu, ki je v trenutku nepazljivosti Petri iz torbe vzel denarnico. Zanj je bilo v njem kar lepa vsota bolivijskih pesov, preracunano v dolarje pa vseeno ni vzel veliko. Vecje skode torej ni naredil, bova pa odslej verjetno vsaj nekoliko bolj previdni.

V La Pazu pa je ena glavnih postaj vsakega turista tudi muzej koke. Zanimiv muzej, sicer stisnjen v eno malo sobico, ki pa nudi ogromno podatkov o koki, sveti rastlini ljudi v Andih, ki pa jo je Zahodni svet z Ameriko na celu razvrednotil in spravil na tako nizko raven, da danes vecina ljudi v njej vidi le grozo in strah, prepovedan sadez. V resnici pa koka, listi koke, ki so le osnova za poridobivanje belega praska, predstavlja v Andih simbol identitete, lajsa delo in zivljenje. Ze od pradavnine so jo zvecili ljudje tukaj, jo uporabljali za zdravljenje, za magijo. Z njeno pomocjo so naredili prvi anestetik, prvi uradni uzivalec kokaina pa je bil, nihce drug kot S.Freud. Skratka, koka kot taka je precej nedolzna ce se jo uporablja v tradicionalne namene, brez kemije ameriskih laboratorijev. Tako da: LA HOJA DE COCA NO ES DROGA. ES SAGRADA. :)

Titicaca

2008-02-01T02:32:00.000+01:00

Tako, slovo od Cuzca sva preziveli. In takoj po ponorelem mestu naju je cakalo cudovito jezero. Titicaca, baje na 3800 m nm najvisje lezece plovno jezero je res enkratno. Mesto Puno na perujski strani sicer prav nic lepo, pa se elektrike in tople bvode mu manjka, ampak takoj smo se od tam odpravili z ladjico na plavajoce otoke. Islas Flotantes... Saj ste verjetno ze slisali za tisto cudno ljudstvo Uros, ki si za svoje domovanje ni izbralo trdnih tal pod nogami temvec otoke narejene iz trsja. Na zalost ta njihova kultura danes ne sluzi nicemer drugemu kot turizmu. Vsi so tam samo zato, da se pokazejo turistom, razen tega da izdelujejo bolj ali manj kicaste spominke in jih prodajajo, se nasmihajo turistom v upanju za fotografijo za 1 sol, ne pocnejo nicesar. zalosten propad kulture na racun turizma.. seveda, s turizmom je vse lazje, z bogatimi in naivnimi turisti pa sploh.
Na sreco pa to ni bil edini otok prvega dne na Titicaci. Med trsjem smo se na strehi ladnjice, obsijani s toplim in mocnim soncem odpeljali se na otok Taquile. Ta je bil precej bolj vreden obiska. Veliko vecji seveda, z 2000 prebivalci, ki dejansko imajo tam kaj poceti. Na otoku uspeva precej vrst krompirja in ostale zelenjave :). Otocek ful lep, hribotiv, z zelenimi terasami, vasicami in seveda domacini s svojo noso ter decki, ki pridno strikajo kape in rokavice, za kaksen sol pa tudi pozirajo pred fotoaparatom (eh, pa ta turizem). Ja, tudi sama sem se tega dne pocutila kot turist.
Naslednjega dne pa sva, se vedno tik ob Titicaci prestopili mejo z Bolivijo. Meja po poricakovanjih precej pod merili EU, ampak OK, tokrat vsaj nismo zgresili izstopne carine (to se mi je zgodilo pred leti na meji Mehika-Gvatemala). S prestopem meje prestopiva tudi cas. Kar naenkrat sva eno uro blize Sloveniji. Za eno noc se ustaliva v Copacabani. Pa ne tisti Brazilski, ima pa tudi ta bolivijska plazo. Lezi namrec ob jezeru Titicaca, ki ga nekako kar ne moreva zapustiti. Copacabana je za spremembo od Puna precej lepsa in bolj zanimiva. V njej prakticirajo precej krscansko-poganskih obredov. Pred cerkvijo v maverskem stilu ujameva blagoslov z umetnim cvetjem okrasenih vozil, pri cemer ne gre brez petard. Ko se vzpenjava na hrib z razgledno tocko ujameva pri delu samana (?), ki pomaga (zdravi, prerokuje? ocetu in sinu) ... pri tem popije precej piva, kar ostane pa zlije po tleh. Na vrhu hriba pa oltarcek pri oltarcku, na njem pa daritve, plasticni avtomobilcki, fotokopije bankovcev, svece, cvetje... cemu in zakaj je vse to... nimam pojma, ocitno za sreco.
Iz teh nenavadnih in nam ne povsem razumljivih obredij pa se naslednjega jutra odpeljeva na Isla del Sol - najvecji otok na Titicaci. Pristanemo na severnem delu otoka, od tam pa se s Petro sprehodiva po kamnitih poteh najprej do rusevin na severu. Ravno ko prispemo do ostankov labirinta, se oblaki na nebu zacnejo trgati, pokaze se sinje modro nebo, se malo, in spet posije toplo sonce... juhuhu. Zasediva se na eni izmed skal sredi labirinta, s pogledom na cudovit pescen zaliv, za njim pa otocek. CUDOVITO! Isla del Sol s stevilnimi majhnimi hribotivitmi otocki spominja morda celo na Dalmacijo ali Kornate. Kako lepo bi bilo jadrati po tej temno modri vodi... :) Ampak tudi posedati na tej skali je lepo. Seveda ne uideva skusnjavi da sprobava vodo.. ampak res samo sprobava... do kolen... baje ima 10 stopinj, ampak tega dne jo je sonce ze malo ogrelo, tako da se jo da primerjat z Bohinjskim jezerom. Potem pa je vseeno treba na pot... caka naju sprehod do juga otoka, pravijo da precej v breg, vse skupaj 3 ure. Medve vas na jugu dosezeva v 2 urah in pol, in ja, klanci so naju kar utrudili (pa se kisika manjka na tej visini, pocutim se, kot da bi dihala s polovico pljuc oz. bila totalno brez kondicije). Na jugu pa na prvi pogled precej turisticno naselje, ampak OK, najdeva sobico, se zrelaksirava, na zalost pa upanje na lep soncni zahod prepodijo oblaki.
In tako sva se danes zbudili na enem najlepsih otokov, sredi cudovitega jezera, ki deluje kot neskoncno morje tik pod oblaki, z ze kar nerealnimi odtenki modre. Ampak otok sva videli, treba je naprej. Z ladjico nazaj na celino, od tam pa v La Paz, glavno mesto Bolivije. Prihod v mesto precej kaoticen. Ulice v centru so v zadnjem tednu zazivele. Stojnice povsod, kjer jih ponavadi ni, prodaja se vse v barvah karnevala: maske, kostumi, vodne pistole (ja, ful se radi spricajo za karneval), pa vse sorte zadevic za metat, se obmetavat in skratka.. vse za karneval kot se spodobi. Veliki dan je baje sobota. Medve se bova odpravile prav v Oruro... meko bolivijskega karnevala. V Oruru, slabe 3 ure juzno od La Paza, je namerec najvecji Bolivijski karneval, poznan dalec naokoli, s sprevodom, ki traja od 8 zjutraj pa tja pozno v noc... juhuhu.. medve bova pac samo dve opazovlaki tam v vrsti, ampak to je stvar, ki je res nocem izpustuiti... celo kolesarskemu spustu po najnevarnejsi cesti na svetu se bom zato verjetno odpovedala....

rafting

2008-01-27T20:02:00.000+01:00

Evo, pa sva ostali sami. Anze se je vceraj odpravil v Limo in naprej v Huaraz, da od tam pa bo raziskalCordillero Blanco. S Petro pa sva se medtem podali na se eno dogodivscino v okolici Cuzca. Z nekaj sopotniki s trekinga na Machu Picchu smo odsli na spust z raftom po reki CHUQUICAHUANA, klasa III in IV+ (tisti ki raftate boste vedeli kaj to je, men pred spustom ni blo glih cist jasn). Glede na dezevno dobo je reka seveda precej narasla, umazano rjava, z brzicami po celotni dolzini. Po noci s spet bolj malo spanja smo se odpravili na startno mesto, napumpali rafte, se opremili, prejeli nekaj instrukcij, kako ukrepati ob dolocenih vzklikih vodnika. Spust je bil men ful vsec, lahko bi bil morda se malo bolj adrenalinski, ampak je bilo kar vredno zgodaj vstat. Prevrnili se sicer nismo, so pa enkrat popadali iz colna trije clani nase posadke. Med mokrimi je bila tudi Petra, ki je tako kot Jiliermo uspesno priplezala nazaj v coln. Malo manj srece je imela starejsa gospa iz S Amerike, ki si je pri padcu poskodovala ramo. Prva pomoc na bregu reke ni pomagla, zato smo se morali naslendjih 10 min izogibati brzicam in mirno prispeli do prvega dostopa do vode, od koder so gospo prepeljali v bolnisnico, mi pa veselo back in action, novim brzicam in valovom naproti. Med potjo smo enkrat morali zapustiti coln. Reka je namrec pod mostom prevec narasla in so raft fantje spravli na drugo stran prek mostu. Med bolj mirnimi predeli smo lahko obcudovali zeleno dolino z nasadi koruze, ko pa se je reka umirila, smo na jasi zagledali nas avtobus. Kosilo je bilo ze skuhano in spageti so bili odlicni.
Popoldan nazaj v Cuzco, malo pohajanja in rezervirat karte za Puno. Danes zvecer koncno zapuscam Cusco. Tukaj sem se zadrzala vec kot 10 dni (precej dlje kot je bilo nacrtovano). Ampak mesto mi je res vsec, veliko stvari za pocet, in potem, ko ze kar poznas nekaj ljudi je pa sploh kul posedat na Plazi ali zvecer obiskat kaksen lokal. S Petro in dvema Brazilcema, Pedrom in Marcusom danes zvecer odhajava proti jezeru Titikaka na meji z Bolivijo. Tam bomo jutri zjutraj, jutri se na perujski strani, naslednji dan pa se odpraviva v cez mejo.

Jungle trek to MachuPicchu

2008-01-25T18:12:00.000+01:00

Juhuhu! Osvojila sem Machu Picchu, no ja, ce sem cisto natancna, osvojila sem samo rusevine s tem imenom, ne pa tudi vrha nad njimi. Ampak gremo lepo pocasi...
Zacetek mojega treka bi moral biti v ponedeljek, ampak ker so se v nedeljo zvecer spet zacele tezave s prstom, sem morala narest en preventivni zdravstveni kompromis... odpovedala sem se downhillu v jungl0 in namesto tega zjutraj obiskala zdravnika. Glede na izkusnje od prejsnjic sem sla tokrat v privat kliniko (itak mam mednarodno zavarovanje, ki sodeluje s to kliniko). Vseeno pa sem se ze popoldan spravila na bus za Santa Mario, kjer je bil konec kolesarskega spusta za ostale udelezence treka. Panoramska voznja z busom prek prelaza sredi Andov je bila seveda cudovita. Se posebej v tej dezevni dobi, ko za vsakim vogalom ozres sredi zelenja hudournik, slap, vodo... res cudovito med tistimi visokimi vrhovi Andov. Nekateri hudourniki in potocki pa se v taksnih vremenskih razmerah pogosto prevec razsirijo. Na kar precej predelih je cesto preplavila voda, vendar se vozniki s tem kaj dosti ne obremenjujejo.. pac peljejo cez, problem je nastal le enkrat, ko je voda na cesto nanaesla tudi zemljo. Takrat smo morali cakati kaksno uro, da so spucal cesto. Ja tudi to je Juzna Amerika (se posebej v dezevni dobi). Pozno zvecer smo vseeno prispeli v Santa Mario, kjer me je pricakala cela grupa, skupaj s Petro in Anzetom. Ze pogled na Anzeta sredi ceste v zavihanih hlacah in brez cevljev mi je bil nekoliko cuden, ampak kmalu sem izvedela zakaj. Bolj kot kolesarjenje, so si vsi skupaj zapomnili preckanja potokov s kolesom na ramenih, do kolen v vodi... vsi mokri do kolen, umazani do glave so tako koncali downhill, nad katerim je bil navdusen baje samo Anze. Vecina ostalih (vseh skupaj 25) bi ta del treka najraje izpustila... Jaz nisem ravno prepricana ali bi ga izpustila ali ne, vsekakor sem se ga zelo veselila, je pa res, da ce bi sla na downhill bi tako kot ostali se tri dni hodila naokoli v mokrih cevljih, kar pa pri treku ni ravno dobrodoslo.
Naslednjega jutra nas je zbudil dez... katastrofa.. lilo je kot iz skafa, bi se po nase temu reklo. Predviden odhod ob 7 smo nekako zavlekli za kaksne pol ure (baje so spet cakali samo slovencke, ampak nam res ni bilo do treka v takem vremenu). Pocasi je dez vsaj nekoliko popustil in s ponci vseh barv in kapucami na glavah smo se odpravili po blatni poti. Kmalu smo naleteli na naslednjo oviro: plaz.... in ne plaz, ki se ga da prehoditi, ampak plaz, s katerega se se vedno vsuva kamenje... hoja spodaj je podobna loteriji ali dobri adrenalinski igri (v Sloveniji bi seveda bilo preblizevanje takemu obmocju strogo prepovedano, ampak na tem treku sem ugotovila da meja rizika in nevarnosti ni povsod ista). V parih smo se pocasi, v kratkih sprintih pomikali pod plazom... vsekakor polno adrenalina in boljse od jutranje kave (btw.. kava tukaj je obupna, priporocam mate de coca). No, ko nas je polovica prisla na drugo stran, sta vodica vseeno sklenila, da je prenevarno za ostali del posadke. Tako smo prvi odsli naprej z enim vodicem, ostali pa so se lotili drugega podviga: preckanje vode v 'zaboju' na zajli in naredili krog skozi drgo vas (vsi smo taksno preckanje reke sprobali se enkrat istega dne zvecer - kul!!!). Kaj je bolj adrenalinsko, tek med padajocim kamanjem ali voznja v zaboju prek deroce reke, presodite sami. Po kaki uri hoje smo prisli na Inca trail, se pravi pot, ki so jo uporabljali in uredili inki. Vzpenjali smo se skozi junglo, spoznavali floro in favno (kava, mango, avokado, papaja in seveda plantaze koke). Vzponu je sledila kratka pavza, nato se enkrat vzpon in spust po stopnicah ob robu kanjona... cudovito! od tam pa ob reki skozi dolino do term. Namakanje v vroci vodi pod skalami je bilo izvrstno. Zvecer smo se tisti najmanj utrujeni in najbolj zagnani (seveda med njimi spet mi trije Slovenci, par iz Cila in Pedro iz Brazilije) sprehodli se do vasi Santa Teresa, ostali so prisli za nami z avtobusom. Prvi dan smo naredili 22 km, a se vedno nekateri ne dovolj utrujeni, da zvecer kar na ulici ne bi imeli hitrega tecaja brazilske capoeire in v diskotu velikoti 10x5m obnove znanja salse.
Naslednji dan zjutraj ni dezevalo. juhuhu! Tokra smo se odpravili ob reki proti Aguas Calientes, izhodiscni tocki za vzpon na Machu Picchu. Nasa skupinica: Anze, Petra, Pedro in par iz Cila smo bili seveda spet prvi na vseh tockah postaje. Drug del poti tega dne smo prehodili po zelezniskih tirih. Ja prav po njih, ne ob njih, ker po tirih je laze hoditi kot po kamenju ob njih. Na koncu se nam je sicer ze kar malo bledlo od stalnega gledanja v tire... ampak vseeno zanimivo., vse skupaj tega dne 18 km, pretezno ravninskih. V Aguas Calientes, ki smo jih takoj poimenovali Gringolandija zaradi hotelov in totalno neperujskega izgleda, smo dobili celo tus s toplo vodo. Zvecer pa spet ni slo brez capoeire, za namecek pa se nam je pridruzila se skupina starejsih iz Argenitne (baje nek klub smeha), ki nam je pokazala se nekaj njihovih zanimivih smejalnih vaj. hehehehe.... ja smejal smo se na ves glas...
Zjutraj pa.... budilka ob 4.00, zaradi premalo spanja takoj zaspimo nazaj se za 15 min... potem pa...ups... skoraj bi zaspali. Ob 4.30 smo vseeno na trgu, poberemo zajtrk v vrecki in gremo na pot. Vzpon na Machu picchu je bil zame najbolj naporen od vseh treh dni. Strme stopnice na vrh, s Petro sva rabili priblizno 1 uro in 15. Na vrhu smo se kaksne pol ure cakal ostale, postemplali nase pasuse (ja ce na carini ne dajo vec zigov, si pa kar samo postrezemo) in vztopili v eno izmed najvecjih atrakcij sveta. Machu Picchu nas je pricakal v oblakih, ki pa so se v nekaj uricah umaknili tudi soncnim zarkom in bilo je prav lepo in toplo. Splezali smo se na WaynaPicchu, na katerem je del rusevin in razgledna tocka za MachuPicchu in sirso okolico. Res neverjetno! Sicer ravno tako strm vzpon po inkovskih stopnicah, ampak definitivno vreden vsakega truda. Razgled s 4 ogromnih skal na vrhu je nepozaben!
Machu Picchu pa po pricakovanjih: veliko mesto, ki pa zaradi velikega stevila turistov ne more pustiti impozantenega pecata. Sama imam pac raje bolj neoblegane kraje. Tak je bil bolj vrh WaynaPicchu, ki mi je zato bolj vsec. Ampak ja, seveda je MP tudi vreden ogleda in si zaslusi naziv enega izmed 7 cudes sodobnega sveta. Mesto je ogromnao, zelo zelo dobro ohranjeno, hise, terase, templji sonca, lune in kondorja, observatorij... vse to.. odlicno! Ampak pac.. temu primerno tudi prekomerno stevilo turistov, ki ne dovolijo pravega uzivanja med rusevinami.
Tako, nas trek na MP smo zakljucili vceraj. Vseh dogodkov se ni bilo konec... Na vlaku nazaj proti Cuzcu smo doziveli ples, ki je najbolj spominjal na perujskega dvornega norcka (slo naj bi za folkoro) in modno revijo s puloverji iz volne Alpake (en tak pulover je stal enako kot pa 4 dnevni trek).
Sedaj pa smo spet v Cuzcu. Kako smesno se mi je zdelo ko sem se zjutraj spustila proti glavnemu trgu.. kot bi prisla spet v neko domace mesto... (ne mami nc bati doma sem se vedno v Slovenij).

El grupo de Pedro

2008-01-21T03:07:00.000+01:00

Danes smo se zorganiziral in spravli ze zjutraj na nedeljski izlet, ki pa se je izkazal sa malo stresnega. Sli smo namrec organizirano z busom, ki je bil sicer poln backpackerjev in druzba je bla super, in mesta, ki smo si jih ogledal so bla super, ampak nas vodic Pedro, ki si sploh ne zasluzi imena vodic je bil pa katastrofa. v bistvu nam sploh nc ni povedal, razen stvari, ki smo jih videli.. recimo njegov opis vasi, skozi katero smo se peljali je bil, v prevodu takole nekako: "Peljemo se skozi vas Ollyataytambo. Ta vas se imenuje Ollaytantambo. ollaytantambo. to je vas Ollaytantambo..." in potem smo bili na koncu vasi... in spet je bila tisina... ko pa smo nekam prisli, pa smo slisali samo: "El grupo de Pedro... avanzen por favor!"... gremo gremo.. pojdite z menoj.. grupo de pedro!!, grupo de pedro aqui!!!. Aqui grupo de pedro!!!! na koncu smo se mu vsi ze posteno smejali in se mal delali norca. Katastrofa od vodica res. Poleg tega se nam je non stop nekam mudilo, no seveda smo bili vedno eni in isti zadnji na busu, ker se nam je pac zdelo trapasto na pol pogledat zadeve.
Ampak ja vseeno so bili kraji zanimivi. Lokalna trznica, idealen kraj za skrivno slikanje portretov domacinov, pa dvoje Inkovskih rusevin, mesto in trdnjava, pa se ena trznica in cerkev v Chincheru. No saj, nikdar nisem marala teh turisticnih izletov, ampak tokrat je bilo to najceneje ampak ja, tudi tu velja malo denarja malo muske...
Upam, da bomo imeli jutri vec srece z vodnikom. Zjutraj odhajamo na trek do Machu Picchuja. Jutri nas caka downhill spust s kolesi v junglo, nato dva dni treka, cetrti dan pa Machu Picchu... juhuhu.. komaj cakam, mislm da bo veselo in zanimivo, morda tudi naporno... tako da... naslednje 4 dni bom nedosegljiva, tako da nic skrbi ce se ne oglasam.

se vedno v Cuzcu

2008-01-19T20:08:00.000+01:00

ja, se vedno se, spet vsi trije slovencki nahajamo v Cuzcu. Tole mesto, moram rect, je res fajn. Sicer Ok, je ful ful turistov ampak vredu, bmo potrpel.
No skratka, od zadnjega porocanja sicer ni bilo veliko turisticnih udejstvovanj (ce odstejem zanimiv muzej Inkov). Ze nekaj v Arequipi sem namrec staknila eno infekcijo na palcu desne roke, po dveh dneh, ko je palec postal ze kar malo otekel, sem se spravla k zdravniku. hehe... zanimiva izkusnja. Prva stvar, ki jo upazis na urgenci je, da vsak pacient s seboj pripelje se povprecno 4 druzinske clane, ki ga sevda pospremijo tudi v ordinacijo. In nic hudega, ce pridejo v ordinacijo se vsi druzinski clani zdravnika. To, da je v eni ordinaciji hkrati vec pacientov in zdravnikov nic posebnega, pritisk se meri kar v cakalnici (da slucajno ne bi kdo po nepotrebnem cakal), ko dobis svojega zdravnika, ti ta napise racun in recept za lekarno, gres na blagajno, placas zdravnika (5solov), v lekrani kupis kar potrebujes (jaz npr. en par kirurskih rokavic in eno 'klinco').. in potem gres nazaj v ordinacijo. Ok, stvar pri men ni bla resna, pac zdravnik mi je kar tam, na okenski polici zarezal v palec, da je ven baje stekel gnoj, nekak zelo improvizirano povil palec in to je to... medtem pa so v isti ordinaciji nekemu mozakarju brez kakrnsekoli lokalne anestezije sivali prste... auch... ze gledat in poslusat je blo grozno... svasta res... no u glavnm moj prst so postimal,zdej sm na antibiotikih, boli skorajda ne vec in to je to... pa brez skrbi, rs je blo zanimivo vidt princip dela na urgenci...
Sicer pa v Cuzcu trenutno invazija Argenitincev. majo pocitnice in celo mesto je njihovo. Odkrili smo tudi bar z argentinsko glasbo, salsa.. celo noc... in simpaticni argentinci, ki plesejo in plesejo... S Petro ze kujeva nacrte za naslednjo pot... Argentina :)
Tako sta zadnja dva dneva minila predvsem nekej med pohajanjem po ulicah Cuzca, posedanjem na Plazi in plesanjem salse...

Cuzco in Saqsaywaman

2008-01-17T14:50:00.000+01:00

Tole mesto me cist preseneca. A si morte mislit, da je ze dva dni sonce? No vceraj zjutraj je dezevalo 3 minute, ravno tolko da smo se pobral z glavnega trga pod vrata katedrale, pa da je namocilo klopce in stopnice, ampak ze cez 10 minut je posijalo sonce in klopce so bile spet suhe... pa sem spet lahko mal posedala in opazovali dogajanje na trgu. Tud potem zvecer je sicer mal dezevalo, ampak takrat sva s Petro ze bili v sobici in sva dez samo se slisali. Drgac pa sonce in ful toplo. JUHUHU!!!! No in seveda v soncu vsako mesto izgleda precej lepse in bolj prijetno.

Vceraj je prisla Petra z zamudo letala, ampak ok, prisla je in popoldan sva lepo pobluzili po Cuzcu. Zvecer pa sva se povzpeli se na Saqsaywaman - inkovska vojaska utrdba tik nad Cuzcom. Impozantni bloki ogromnih skal, zlozenih v cik-cak zidove, stopnisca, terase... skala ob skali, vecinoma kvdratnih oblik, tam kjer pa je treba pa tudi veckotniki... samo da se prilega sosednjim blokom. Res neverjetna skladnost celotnih zidov. Norci so bli teli Inki. In ne sanja se mi, kako jim je uspelo narest tako popolne zidove, brez veziva in brez lukenj med bloki. Vsa velicina tega mesta pa pride do izraza potem, ko odidejo turisti, ko odidejo zenice v tradicionalnih oblekah z lamami na povodcu... ko je vse prazno... ko se zacne mraciti, oblaki postajajo vse bolj temni, prpravljajoc se na dez... takrat lahko reces le WAAAAW NORO!!!!

Danes naj bi prisel se Anze, potem pa skupaj krenemo proti MachuPicchu.. kdaj, kako, za koliko dni pa se ne vemo.

Cusco

2008-01-15T22:51:00.000+01:00

Danes bom pa res bolj kratka. Spremenila sem mal plane, in sem iz Arequipe odsla direktno v Cuzco. In tale Cuzco mi je ful ful vsec.. je precej manjsi, bolj na izi. Itak pac razumljivo ful turistov in tud mal drazi, amapk ok, ni panike. Danes je v bistvu moj prvi dan ko potujem sama, tko bolj za intermezzo ker ze jutri zjutraj pride Petra, pol cez kaksn dan pa se nama pridruzi se Anze.
No v glavnm ze vreme tukaj je dans enkrat za spremembo odlicno.. oblacki in soncek, ki je popoldan definitivno zmagal. Ze dva dni me vsi sprasujejo, ce sem iz Argentine... nimam pojma zakaj... dans so me vprasal ce sem iz Brazilije (ker bojda imam brazilski naglas... mhm.. le zakaj?)... No sm pa med posedanjem na enem izmed trgov spoznala ene stir perujce iz Lime (en par, ena zenska in en tip). V bistvu precej zanimiva druscina in ne vem lih kako tocno sm pristala tam vmes... no bili so res vredu in skupaj z njimi in se z enim policajem (k je tip od ene punce) smo sli jest v eno super restavracijo z razgledno tocko.... In sem v enem samem kosilu poizkusila tri perujske specialitete: Pisco sour (v mal drugacni obliki sem ga ze pila), chicho (pijaca iz koruze, brez alkohola, zelo okusno) in alpako (dobro dobro). Tko da, zaenkrat res vse odlicno, tudi ko sem sama :)
tako, moj cas na netu se izteka...

Canyon de Colca

2008-01-14T02:21:00.000+01:00

Ja, ne boste verjeli, treking je bil odlicen! Se vreme nam je bilo kar naklonjeno! Ko smo zjutraj prispeli v vasico Cabanaconde nad kanjonom, se je ravno pricelo jasniti. Oblaki so se priceli umikati in odkrivati zasnezene vrhove gora v daljavi, sonce je postajalo vse toplejse.. se zajtrk s kokinim cajem in vse je bilo nared da se spustimo v enega najglobjih kanjonov na svetu. Ko smo prispeli na rob kanjona, sem sele zacutila vso velicino teh skal, tiste reke Colce tam dalec spodaj pa se ni ne videlo, ne slisalo... WAW!!!!! fantasticno, kaksna globina! Sledila je pot navzdol in reko smo dosegli po dobrih dveh urah spusta. Preckali smo reko in nadaljevali med zelenjem do prve vasi. Tam nama je najin vsestranski vodnik Remy skuhal okusno kosilo medtem ko sva z Anzetom polezavala na travi. Po kosilu takoj naprej skozi se eno vas, pa vzpon, ki je meni osebno delal kar nekaj problemov in sem mocno podvomila v pripravljenost na vzpon naslednjega dne. Zgodaj popoldan smo na drugi strani kanjona pa slapove, pod nami pa zeleno oazo, ki je bila nas cilj. V oazi je bila obvezna osvezitev v t.i. termalnem bazenu, ki pa ni imel ravno tople vode. Kmalu zatem je seveda zacelo dezevati, ampak tega smo ze navajeni in mene niti ni bistveno motilo. Oaza je bila tako ali tako brez elektrike in smo se zgodaj spravl spat. Se pred tem pa nama je Remy razkril se eno skrivnost oaze... ob popolni odsotnosti luci je na nebu migetalo tisoce kresnick... res fenomenalno... tega ne more nadomestit noben ognjemet, in baje ljudje res prihajajo sem dol za bozic in opazujejo ta 'ognjemet' narave.

Drgac pa tale najin vodic Remy je bil res faca. Ne samo, da je pac dober vodnik, ki ve ful o zgodovini, naravi, ljudeh, pa se dobr kuha, za pred spanjem pa zna povedat tud kako zanimivo srhljivo zgodbo (in vse naj bi bile resnicne.. mhm... naj verjame kdor noce spat zvecer).

Naslednjega dne smo na pot krenili ze ob 3.00. pot na vrh naj bi trajala 3-4 ure, ujeti smo morali avtobus ob 7.00. Priznati moram, da sem na zacetku hitro postala utrujena in sem kar malo dvomila v moje fizicne sposobnosti, ampak potem je nekako postajalo vedno lazje. Anze je itak kmalu ubral svoj ekstra hitri tempo, midva z Remyjem pa lepo pocasi... pa vseeno sva prehitela nekaj drugih odprav in bila v vasi ze ob 5.45.... juhuhu... uspesno in to pred predvidenim casom... baje da bi bla nared tud za na Chicheni :) Ne morem povedat kako fantasticno sem se pocutila, ko sem dosegla tisti zadnji vrh ravno v trenutkih, ko se je pricelo daniti. Res noro!!! Spet stati na vrhu kanjona je bilo res odlicno. Tudi vas se je ze zdavnaj prebujala, domacini in domacinke v tradicionalnih nosah so hitele na trg, klepetale in prijazno pozdravljale.

S Cabanacondeja smo odsli z busom na Cruz de Condor, kjer smo cakali na kondorje. Na zalost smo kondorje, vladarje Andov, opazovali zelo od dalec, ampak ze sam razgled na kanjon je bil cudovit. Za Inke so kondorji vladarji gora, sinovi gora. In gore so za Inke predstavljale bogove... tako so kondorji sinovi bogov. In res so bozanski v svojem letu med vrhovi. Sledil je se postanek v Chivayu, kjer sem se spet zrelaksirala v termalnem bazenu (ki pa je bil tokrat zame prevroc), poizkusili pikantno Rocoto relleno (jst sm pojedla smo sredico, pikantni del sem prepustila tistim, ki jim je to ljubse).

V Arequipi pa nic novega. Dan je bil zanimiv, odpravila sva se na podezelje, kjer sva si v eni taki lokalni gostilni odprtega tipa (se najbolj bi se dalo primerjat z nasim veselicam) privoscila med drugim tudi specialiteto: pecenega morskega presicka. Okus moram rect da je dober, precej podobno piscancu, ampak na celem morskem presicku, ki ga dobis, je mesa bolj malo, tako da... ni ravno jed za zelo lacne.
btw... vidite ga tukaj na tej fotki levo spodaj: tako nekako izgleda ko ga dobis na kroznik.. z zobmi in pljuci vred...

Jutri Anzeta caka nov gorski podvig: vulkan Chachani, jaz se bom temu pac odpovedala, bom pa sla vseen na panoramsko voznjo dokler ceste ne zmanjka pa potem nazaj v Arequipo, mislm pa, da se bom ze popoldan odpravila sama naprej, mogoce proti Titikaki za en dan, alpa direkt v Cuzco, kamor 16. zjutraj prileti Petra.... bomo videli kako se bo dan pricel in iztekel...

Arequipa

2008-01-11T02:48:00.000+01:00

Ze nekaj dni se nahajava v Arequipi, drugem najvecjem mestu Peruja. Mesto mi je nekak bolj vsec kot pa recimo Lima, ma pa eno napako: dez. V bistvu imava to 'sreco', da se zadnja dva popoldneva tukaj zliva dez, in to v mestu, kjer dezja v takih kolicinah res ni. Nic kaj prida obetavno to ni za najino nadaljevanje potovanja,tam, kamor greva, je dezja namrec se vec... Upam, da se bo vreme kmalu spremenilo, se mi pa zdi zelo malo verjetno, da bi se to pripetilo ze jutri zjutraj, ko zacneva treking v kanjon Colca. Vse skupaj zacnemo ze dans ob polnoci, ko se zbasemo v taksi in naprej na bus, zjutraj prispemo v zacetno tocko, od tam naprej pa en dan in pol pesacenje po kanjonu. Kanjon je eden najglobjih na svetu, in je baje zelo zelo lep, se posebej v tem casu, ko je zaradi dezja po tropsko zelen. Upam samo, da nas ne bo prevec mocilo.

Sicer pa v Arequipi sva ze v penzionu naletela na Makedonca Ivana, ki ze nekaj mesecev zivi tukaj, pa takoj za njim na upokojenega Hrvata, ki s svojo penzijo ze 7 mesecev krizari po svetu in se vedno ni pozabil svoje prve ljubesni, Slovenke Vide. Zvecer smo z Ivanom in njegovo domacinko odsli v bar nekega drugega Hrvata, kjer se je zbrala druscina v Arequipi zivecih Nemcev. Ni kaj, majhen je ta svet. Ceprav sicer v prvem planu ne potujem zato, da spoznavam skorajda domacine, pa tudi taksna druzba pase in je dobrodosla, se posebej ce so to napol lokalci.

Vceraj zvecer je Arequipo zajela neka nenavadan dezna fronta. Mesto, katerega pravokotne ulice se spuscajo proti glavnemu trgu in naprej proti reki, je vse bolj mocilo. Ulice so seveda popolnoma nepripravljene za kakrsenkoli dez, brez odtocnih jarkov... nic. Tako se je voda kopicila in kopicila in odtekala iz zgornjih ulic na spodnje. Preckanje te deroce reke je postalo kmalu nmogoce (razen v kakih gumijastih skornih, ki pa jih ravnotako ne pozanjo). Zmeda.

Danes pa sm se sicer zbudila s prebavnimi motnjami ampak ni hujsega. Popoldan sem se vseeno koncno spravla na ogled samostana Monesterio de Santa Catalina, ki je sicer precej drag, ampak totalno vreden tistih 10USD. Res cudovito mesto v malem s stavbami pastelnih barv, arkadami, zelenjem. Gre pa v bistvu za prebivalisca nun, ki so tuakj ze od 16.st. dalje. Sem se kar sprehajala in sprehajala, niti rahlo rosenje me ni pretirano motilo, pocutje je bilo odlicno.

Toliko zaenkrat od Arequipe, ko prideva s trekinga, najverjetneje se eno noc ostaneva tu, potem pa greva pogledat dez na Titikaki (upam, da ga ne bova videla).

Ostanite v soncu!

deklica po imenu Melani

2008-01-09T01:07:00.000+01:00

Hej! Dans pa obljubim da vam ne bom dolgo tezila..:) Ampak morm vam povedat eno zgodbico o eni deklici po imenu Melani...
No v bistvu ne vem njene zgodbice. Ampak Melani je ena simpaticna deklica z dolgimi crnimi lasmi, stara 4 leta, doma v Nazci, njena mama dela v kavarni v centru mesta, kjer mala prezivi kar precej casa. Pravi, da stanuje malo v trgovini in malo doma. Vceraj popoldan je imela to sreco, da sta se prav v tisti kavarni nasla dva Slovencka, ki sta imela prevec casa in poleg tega tudi dobre piskote. Ni dolgo trajalo, da je sedela za najino mizo in v moj blok narisala soncek. Potem sem jaz na njeno zeljo mo temu soncku dodala deklico, njeno mamo, oceta, avto, motor, decka na kolesu, galeba, avion, morje, morsko zvbezdo, ribo in zelvo, za konec pa se 5 zog. Nastajala je zgodbica o izgubljenem kolesu, ki ga je izgubila deklica na sredini risbice, po imenu Melani. Zgodba se je zapletala in razpletala in na koncu so bili vseeno vsi srecni, saj je nasla kolo druga deklica in ga vrnila. Neverjetno, kaksna domislija iz te male glave.
Melani nama je tako precej skrajsala tisto vcerajsnje cakanje na nocni avtobus. Bila je prisrcna in zgovorna, ravno pravsnja za treniranje spanskega jezika. Na koncu si je seveda prisluzila tudi cokoladke in en kuli, ki sem ga ze pred odhodom sfehtala na SKB. Neverjetno pa so jo navdusili tudi osvezilni robcki... ja tudi tega je dobila za spomin :), pa da o tem, kako je sklocala z mojim fotoaparatom ne govorim, in kako zabavno je potem gledati, kaj je posnela...
Otroci so tukaj res neverjetni. Ne stejem vec koliko je tistih, ki se zelijo slikati z nama, zdi se, da se prav trudijo da bi ujeli najin pogled in naju lahko pozdravili. midva pa seveda ustrezeva takim malim zeljam malih ljudi odprtih glav.
Ampak sva pa oba z Anzetom nekoliko zgrozena nad reklamami v Peruju. Na vseh plakatih se namrec kazejo vseh sort lepotice in lepotci iz 'belega' sveta. katastrofa! Nic cudnega, da so potem vsi zakompleksani in bi radi imeli cim bolj belo kozo in da jim mi predstavljamo skorajda bogove. Po pravici povedano, pa tako fletnih otrok kot tukaj se nisem videla nikjer, in tudi starejsi kar dobro izgledajo.. tako naravno, ne pa po amerisko umetno...

ps: sicer pa se nahajava v Arequipi, kjer so popoldan na sporedu oblaki z rosenjem.. na sreco je internet vkljucen v ceno prenocisca, pocitek pa prav pase :)

Huacachinto-Nazca

2008-01-07T23:07:00.000+01:00

Evo mene, trenutno se vedno v Peruju. Zdi se mi, da vas kar malo razvajam s temle blogom in pogostostjo oglasanja, ampak upam da zdej ne boste pricakovali, da se vam bom vedno tako pogosto oglasala. V Peruju je internet v bistvu zelo poceni... 1sol na uro (0,40USD), poleg tega pa sva danes nekak brezdomca. V Nazci cakaca na nocni bus za Arequipo, in glede na to, da je trenutno ura 17.20, morava cakat se 5 ur pa se mal, tako da je tudi internet eden od nacinov kako se da korstno uporabit cas v mestu, ki razen tistega, kar sva ze videla, ne ponuja kaj dosti.
Pa da zacnem tam, kjer sem koncala:
Skratka, z Anzetom sva bila dve noci nastanjena v oazi Huacachinto in sva se poskusla tudi v sandbordingu. Priznat pa moram, da ga ni cez nam bolj poznan snowboarding. Mislm saj je zanimivo, pa verjetn bi blo velik bols ce bi mel prave borde, ampak na tistih cudnih dilah z nekimi improvoziranimi vezmi pac to ni to. Pa OK, sva poskusla, in saj, po eni strani se je zanimivo in veselo tako spuscat po pesku, ampak je pa tako dilo dokaj tezko obvladat, se poebej ce noge niso lih povsem fiksirane, tako da manj ko zavijas manjkrat pades. Ker tega nisem takoj ugotovila, me desna ritnica se danes boli... ampak baje bo to minilo :). No vecina turistov pa si je izbrala kar voznjo v leze in mislim, da so tako dobili tudi gratis porcijo puscavskega peska za vecerjo.
Danes pa sva v Nazci. Dopoldan sva poletela z majhnim letalom nad tistimi skrivnostnimi crtami, ki nihce prav tocno ne ve zakaj in kako so nastale... teorije so zelo razlicne, vse od velikega koledarja, pristanisc za bogove ali za nezemljane, ali pa morda zgolj neki znaki, namenjeni bogovom. Skratka, gre za dolge ravne crte v precej nenavadni pokrajini, izjemno suhi, razbrazdani s suhimi strugami, med njimi pa se pojavljajo tudi liki: opica, kolibri, astronavt in se kaj. Zanimivo, ni kaj, ampak priznam, da na koncu sem od vseh tistih pogledov in krozenjem z leve in desne nad vsakim likom posebej imela dvoboj z mojim zelodcem. No uspleo mi je vseeno zdrzat do konca, in bila kljub temu, da je bila voznja ful zanimiva, vesela tudi, ko se je letalo dotaknilo tal (in nisem bila edina v letalu).
Danes kot sem ze rekla, naju caka nocna voznja v Arequipo, baje eno izmed najlepsih perujskih mest, vec o tem pa drugic. In mgoce vam takrat prilozim ze tudi kaksno fotko... (pa ne me drzat za besedo)
No in ker mam ze ravno cas, vam lahko povem se kaksno zanimivo o Perujcih: v bistvu so zelo prijazni in so naju oba zelo presenetl z 'nevsiljivstjo'. Cene prenocisc so nekje okrog 5USD/os. v dvoposteljni sobi v pensioncku (hostli so bli zaenkrat zelo redko videni), meni (juha ali solata + glavna jed + pijaca) v lokalni restavraciji pa stane okrog 1,5-2USD. V kaksni mal bolj urejeni turisticni restavraciji pa se da za eno jed tudi 4xvec. Aja in brez skrbi, jeva dovolj, lacna nisva, nic nama ne manjka... pa imejte se tudi vi skrajno cudovito in zanimivo!!!!

Lima-Paracas-Huachanito

2008-01-05T23:22:00.000+01:00

Evo naju... zdej sva pa prav res na poti. najina izgubljena razaka sva dobila takoj naslednji vecer in seveda sva bila neizmerno vesela. Tako sva se ze vceraj zjutraj odpravila iz Lime proti jugu. Najprej sva zelela v Pisco na obali juzno od Lime, ampak mesto je 15.8. prizadel mocan potres, ki je med drugim unicil tudi kar nekaj turiticne infrastrukture (beri penzionov), tako da sva se odpeljala v Paracas. Tam nastaja na obrobju narodneg parka nekaksen turisticni rezort, ki je trenutno sicer malo popotresno v razsulu, pa tud sicer mi ne deluje kot kraj, kamor bi se ljudje zatekali po oddih. Na vseh koncih so namrec vidne razni industrijski obrati povezani s crpanjem nafte. da o tem, da je na polotoku, ki je nacionalni park plinska ploscad, niti ne izgubljam besed. Ampak ok, z Anzetom sva se tam ustavila predvsem zaradi otocja Islas Ballestas. Danes zjutraj so vse turiste, ki so jih nabrali po imvozecih in ustavljajocih avtobusih nabasali na enih 5 ladjic, nam nadeli florestencne resilne jopice in smo sli... S precej hitri colnom po morju mimo polotoka, kjer smo si ogledali risbo v skali, nato pa naprej do cilja. Islas Ballestas so znani kot ''Galapaski otoki za revne'', ampak ok, ker se isem cist odlocena, al bom sla na Galapagos al ne, sem se zaenkrat odlocila vsaj za tole manjso verzijo. No na otokih smo videli kolonije morskih levov, kormoranov, tjulnov, pelikanov in manjsih pingvinov. Zanimivo je bilo tako sao skalnato otocje s cermi, toliko bolj pa seveda ves zivalski svet na njih.
Popoldan pa sva se ze odpravila nekoliko dlje, naprej na jug. Poleg mesta Ica se nahaja oaza Huachanito (tako nekakao vsaj, mogoc se trenutno ne spomnm tocnega imena). Majhna oaza z jezerom (no ja, bolj mlako rjave vode) v sredini in nekaj prenocisci ob njem, bistvene pa so sipine. Sipine sipine sipine. Danes sem se zgolj povzpela na eno, da sem se malo razgledala, jutri pa se greva z Anzetom spuscat z bordi.... juhuhu... ce ze ne bom SNOWboardala letos, bom pa SANDboardala, mislm da bo se bolj zabavno enkrat za spremembo.
Sicer pa, tukaj je kar malo prevec vroce, predvsem zaradi sopare, tko da, trenutno se ne bi branila kaj zimskega mraza. Ljudje so prijazni, spanscina laufa, tako da ni panike. Jutri popoldan ali naslednji dan greva v Nazco... saj veste, une skrivnostne crte pogledat, da vidim ce se meni pojavi kak razlog, zakaj so jih naredili.
LP!

Ljubljana-Lima

2008-01-03T19:39:00.000+01:00

evo naju.. prispela v Peru.... pot je bla sicer kar utrujajoca in na koncu sem si res zelela samo se posteljo in tus... glede na to, da sem ze dve noci prej spala v pòvprecju 5 ur, je blo res naporno... ampak vsen sva prezivela. Ze na letaliscu v parizu se je mal zavleklo saj francozi pac znajo stvari zakomplicirat... smo vzleteli z zamudo ampak vsen pristali v Caracasu dovoj zgodaj da sva ujela let v Limo. To pa ocitno ni uspelo najinima ruzakoma. Sta ostala nekje sredi poti, trenutno se ne veva, ali v Caracasu ali ze v Parizu. Ampak upam da ju kmalu dobiva. Sploh nisva bla presenecena ko ju ni bilo, v bistvu sva to kar pricakovala glede na lovljenje vseh letov. tudi brez prtlage je namrec tukaj cist ok, sva vse skup vzela zelo z lahkoto ker itak nimava kej. sam kaka frisna majca bi mi prav prsla, pa mal vecja brisaca... tako sva obsojena na bivanje v enem mini penzioncku, kjer mava vsaj obleko za posteljo in brisace. Ampak ni panike, tud to stane 12 USD za 2. In dokler ne dobiva prtljage ostaneva v Limi, potem sibava naprej...

To je to, vroce je, toplo je, vse je kul... in komaj cakam da se odparviva proti jugu, ceprav tud Lima izgleda zelo zanimivo.

skok na morje

2007-12-19T22:42:00.000+01:00

... ekola, sam ena fotka s hitrega skoka v Ankaran... ;)
... mhm.... ne vem po kakšnem naključju je številka ravno 365 ... bliža se bliža ... sej vam pravim da naključja imajo pomen!

česa vse se jst ne lotim

2007-12-15T15:10:00.000+01:00

Ta teden sem mela ene par zanimivih projektov...

- v nedeljo sem se udeležila delavnice, kjer smo ustvarjali reliefne jaslice iz gline --> super stvar, celo z izdelkom sem bila zadovoljna

- v torek smo uspešno odprli Linhrtovo zbirko, o čemer sem že pisala

- v sredo sem postala predsednica uprave novoustanovljene Ustanove/fundacije za razvoj Lipniške doline --> nekaj dvomov o prevzemu funkcije, ampak OK upam da bomo vsi skupaj uspešni in da bomo v naši dolini premaknili skrb za dediščino, kulturo in turizem z mrtve točke :)

- v petek sem v OŠ v Bohinju pripravila delavnico na temo Portugalske --> uživala sem! tako jaz kot mislim da tudi učenci 7b razreda. Glede na vse skupaj sem spet ugotovila, da sem morda zgrešila poklic. Ampak glede na to da v kratkem času odpotujem, se sedaj s tem ne bom pretirano ukvarjala. Morda pa najdem kako varianto združitve obeh ko se vrnem.

- in sedaj je sobota in že tretji dan me muči nek prehlad, ki se očitno še nima namena poslovit... beda...

Mariza - Meu Fado Meu

2007-12-13T22:47:00.001+01:00

slovenski traktorji

2007-12-13T17:35:00.001+01:00

Medtem ko današnje popoldne posvečam obujanju spominov s Portugalske, sem na netu naletela na tole zanimivo dejstvo:
Iceland has far more tractors per 1000 hectares of cropland than any other nation - more than twice that of the next highest country, Slovenia.

Sicer pa vam svetujem, da pokukate na tole stran, kjer je marsikaj zanimivega. To, da imamo glede na število prebivalcev največ olimpijskih medalij sem vedela, ampak imamo tudi največ medalij v 'zračnih' igrah (air games), pa še kaj zanimivega se najde, med drugim očitno fruktal veliko izvaža v ZDA. O tistih dejstvih, na katera nisem prav nič ponosna pa raje ne bi (recimo to, da smo na 13mestu med najbolj nesrečnimi narodi...kar pa me glede na to kako se v Sloveniji vsi skoz neki za brezveze pritožujejo in obremenjujejo sploh ne čudi, ker na žalost povprečni slovenčki vedno znajo samo kritizirat redki pa so zmožni pogledat večjo sliko da bi videli kako nam je v Sloveniji v resnici čist lepo)
Ampak da ne bom preveč o Sloveniji, moram še pripravt material za jutrišnje delavnice v OŠ v Bohinju, tako da... grem nazaj na Portugalsko... vsaj v mislih če že v resnici ne... :(

aja... no tale visok rang Slovenije pa tud že poznamo ane... :(

250+1

2007-12-11T22:59:00.000+01:00

Hja, tisti, ki ne veste, danes je minilo 251 let od rojstva Antona Tomaža Linharta. Najslavnejši Radovljičan si je ob tej starosti zaradi pomena za slovensko razsvetljensko misel in gledališče končno priboril svojo muzejsko stalno razstavo. Čeprav sem bila dopoldan še nekoliko skeptična o pravočasnem končanju del, je bilo ob pol6 vse nared za odprtje razstave. Ob 18.00 se je v dvorani začela nabirati smetana občine in nekaj ministrskega kabineta. Vsem, ki vas ni bilo tam svetujem da se ob priliki sprehoditie v drugo nadstropje graščine in ob zanimivi postavitvi preverite svoje poznavanje razsvetljenstva in Linharta. Se splača!

še en mesec!

2007-12-02T10:53:00.000+01:00

evo, točno čez en mesec bom že nekje nad oblaki (ali pa ravno na katerem od letališč) na poti do Lime. JUPI!!!! Do takrat pa imam še možnost da tukaj uživam VD. Začetek sicer ni bil žurerski, bil pa je prijeten, tako precej na izi se je spontano zbrala skoraj vsa klapa, s katero sem poleti hribolazila. In bilo je prijetno, padel je tudi načrt za predviden današnji vzpon, ki pa je zaradi vremena prestavljena do nadaljnjega.
Sicer pa v preteklem tednu mi je končno uspelo it pogledat najnovejšo malo članico naše kamnogoriške klape, tako da se je število daril za novorojenčke zmanjšalo za eno. Neobiskan trenutno ostaja samo še en novorojenček, njegov paket pa še čaka na dostavo :)
Ta teden se je tudi ponovno potrdilo moje prepričanje, da manj ko se s stvarmi obremenjuješ, manj ko se sekiraš, bolj se vse na koncu izteče tako kot je najbolje zame. Včasih kar težko verjamem, kako nekje nenadoma pride priložnost, ki mi je pisana na kožo in ki je še boljša od tiste, ki sem jo morda zavrnila. Ja, v življenju je res tako, da moramo sprejeti tisto, kar nam ponuja, in verjeti, da se bodo pravočasno odprle možnosti, mi pa jih moramo samo zagrabiti. Saj veste, nič se ne zgodi brez razloga, vse ima nek smisel, pa če tudi ga takoj ne vidimo, samo verjeti moramo ;). Pa saj poznate moč misli. ;)

Krško in Franja (oziroma kar je od nje ostalo)

2007-11-26T16:54:00.000+01:00

Za mano je spet en zanimiv vikend. Udeležila sem se etnološke delavnice v Krškem. Delavnica je bila zame sicer zanimiva, glede na to, da pa je bila v osnovi namenjena ljubiteljskim zbirateljem, pa bi bile določene zadeve bolj kritično argumentirane s strani organizatorjev. Zbirke ljubiteljev, ki smo si jih ogledali so bile namreč zelo zelo amatersko (če sploh dosegajo to raven) predstavljene (ne vem točno kaj tale lisica dela v okviru postelje in kaj vidi v tistem ogledalu???). Saj vem da je vsakemu, ki se vsaj malo spozna na stroko jasno, da to ni primer dobre postavitve, ampak vseeno so nekatere tete ljubiteljice ob vsem vzdihovale...'joj kako lepo'.... (mislim, da jih je ves občutek za estetiko in zdravo pamet zapustil skupaj z zadnjo plačo). Sicer pa, tudi etnološka zbirka v muzeju Brežice je katastrofalno zasnovana, in verjetno nespremenjeno tisti neimenovani predmeti visijo po grajskih stenah že 40 let. Ampak OK, recimo da je tudi amaterjem tale vikend dobro služil. Ampak vse skupaj je bilo meni všeč in mi je zelo pasalo se odklopiti od gorenjskega vsakdana. Nastanjeni smo bili v sobah ob ribnikih, ki naj bi bil bolj mirna lokacija, izkazalo pa se je, da ob sobotah v gostilni pod sobami prepeva lokalni 'one-man-band'... In smo bili obsojeni na spoznavanje cvička do poznih nočnih ali zgodnjih jutranjih ur, ko smo prišli celo do svojega kosa torte (ki je bil sicer namenjen glasbeniku, pa je ta nanj pozabil in odšel domov), ki je ostala od praznovanja sedemdesetletnice mame Angelce. Temu primerna je bila utrujenost naslednji dan, ampak sama sem se kar dobro držala, ob 8 zvečer pa sem zaspala kot ubita.

Zjutraj je bilo treba spet na teren. S kolegi iz Kovaškega muzeja Kropa smo se odpravili na Muzeoforum v Cerkno, kjer smo si na terenu ogledali tisto, kar je bila nekoč Partizanska bolnišnica Franja, kar je pač tam ostalo. Katastrofa. Ostali sta res samo dve kolibi in kupi desk. Prvič in zadnjič sem Franjo (ko je še stala) obiskala lanskega oktobra in o tem ste lahko brali tudi tu. Po vsem, kar se je zgodilo, sem še bolj vesela, da smo se takrat odpravili ravno tja, saj Franja ne bo nikoli več taka kot je bila. Mnenja o tem, kaj narediti, jo postaviti na novo z replikami stavb in predmetov, narediti nekje v bližini njej posvečen muzej ali kaj podobnega, so si različna. Vsak trud postaviti v soteski Pasice nove zgradbe bi verjetno prej ali slej doletela enaka usoda kot originale, tako da se mi zdi bolj smiselna ureditev nekega spominskega muzeja, ki bi bil na eni strani veliko bolj varen tako za zbirko kot tudi za obiskovalce, hkrati pa bi bil lahko bolj vizualno podprt in ravno tako zanimiv, hkrati pa bi bil možen tudi ogled same soteske. Ampak OK, forum smo zapustili pred zaključkom, tako da ne vem, kaj so dognali strokovnjaki.

Med predmeti, ki so ostali celi, pa sem v prostorih muzeja v Cerknem zasledila tudi plakat, ki je bil povod za učno uro zgodovine. Stavba, v kateri je visel, je namreč edina, ki je ostala cela in na svoji pravi lokaciji.

Ptuj

2007-11-04T19:41:00.000+01:00

Tokrat sem tudi sama izkoristila tehle nakaj dni off. Z Urško sva že v petek obredli vsa večja štajerska mesta s tajno nalogo, ki pa je ne smem izdat... hehe.... No poleg te tajne naloge sva ujeli bežni pogled na gradove v Celju in Velenju, skok prek Slovenj Gradca na kavico v Maribor, nato pa še prek Mure do Murske Sobote s končnim pristankom na Ptuju. Vsa mesta po vrsti si zaslužijo celodnevne postanke in so itak že kar nekaj časa na lisi ''must visit''. Tokrat sem imela priložnost bolj podrobno obiskat Ptuj. Za dve noči sem se naselila v kamperju v Termah Ptuj, kjer sta našadva uživala v bazenih, jaz pa sem se sprehajala po mestu in njegovi okolici.

Tega, da je Ptuj lepo mesto mi ni treba posebej poudarjati. Kot je značilno za večino slovenskih srednjeveških mest se nad njim bohoti grad, v katerem je muzej. Pod gradom pa seveda tlakovane uličice. Piko na I doda reka Drava, ki se vali mimo. Vsakdanje šetanje po njenem nabrežju z odsevom mesta na gladini je bilo kljub ne vedno tako zelo sončnemu vremenu odlično.

Sedaj pa vam prilagam le še nekaj fotk, ki so tokrat nastale v ''old-school'' tehniki.... preprosto zato, ker se mi je zdela v oblačnem vremenu to najboljša rešitev in ker so mi enostavno všeč... in sploh glede na najsodobnejšo umetniško pridobitev (plehnate skulpture vas spremljajo na vsakem koraku in so res kulske) Ptuja nekako take fotke pašejo zraven...

Ptuj

pot z gradu

jutro po špilu?

ptujska umetnost

pod mostom

danes so krenili na pot...

2007-10-27T11:31:00.001+02:00

Medtem ko jaz šele načrtujem in sanjam o tem, da pozimi končno odletim, so se nekateri srečkoti na pot odpravili že danes. Sicer ne v južno ameriko, in ne z letalom, ampak so odšli kar lepo z avtom, takim mal bolj terenskim, v zahodno Afriko. Kaj se bo trem korenjakom dogajalo na poti, kolikokrat jim bo počila guma, kako bodo prečkali meje, koga vse bodo srečal in podobno, pa si boste lahko prebirali tukaj.
Pa veselo na poti fantje!

zdej bo šlo pa zares...

2007-10-15T16:44:00.001+02:00

Kar ne morem verjet... ravnokar sem rezervirala letalske karte za Limo. In počutim se odlično, kar razganja me. Saj skušam najti primerjavo mojega trenutnega počutja, pa je ni oziroma je ne najdem. Trenutno se mi zdi vse tako zelo lepo, tako zelo enostavno in tako zelo odlično. Kot da ni nobenih ovir, nobenih napak, nobenih problemov. Plavam v svetu med realnostjo in iluzijo... Svet se zdi popoln, moje življenje in tisto, kar me čaka na drugi strani oceana kot pravljica, ki čaka svojo Alico. Neverjetno. Sem že pozabila, kakšen je občutek, ko narediš korak v neznano ali bolje rečeno tja, kamor te vodi nek nevidna roka. Nikdar si nisem mislila, da bom tako vesela zato, ker kmalu ne bom več imela službe. he. In to je tisto, o čemer je pred kratkim govorila Kvina. Jaz nekako živim v prepričanju, da v življenju pač ne morem imet vsega, da mi ne more vedno in povsod in stalno it vse kot po maslu, ampak da tudi vedno ne more iti vse po zlu. Nekje se vse skompenzira, prej al slej. Ni človeka na svetu, ki bi mu bilo na vseh področjih postlano z rožicam. Vem recimo, da če ne bi dobila službe samo za eno leto, si trimesečnega potovanja v Peru ne bi mogla zorganizirat. Vem tudi, da če bi šla lani na to potovanje, ne bo mogla za tri mesece, ker ne bi imela denarja. Tako da, na koncu je morda res vse tako, kot je najbolje zame. Res je, pri nekaterih stvareh mam ful srečo, pri drugih pač ne, ampak v končni fazi se mi zdi da sem vseeno visoko nad tisto srednjo mejo. Seveda pa je tudi vsem in tudi meni kristalno jasno, da brez nič ni nič.

Torej, z Anžetom poletiva skupaj z letališča Jožeta Pučnika zgodaj zjutraj 2.januarja 2008. On se vrne v začetku februarja, jaz pa 31.marca. Trenutno imam v planu Peru, Bolivijo, severni Čile in Ekvador, se pa zna zgodit da se bo plan še kej spremnil, saj se poglobljeno s kakimi informacijami, vodniki, literaturo še nisem ukvarjala.

In danes sem bila po več kot letu dni spet na PUMu. So me klicali na pomoč. In sem šla enga pumovca učit italijanščino. Sicer simpatičen dečko je pač mal zabluzil v srednji šoli, ampak se mi zdi, da je danes delaval kljub vsemu veliko bolj skulirano in z veliko veliko več volje za učenje kot nazadnje, ko sem ga videla. Upam, da mu bo uspelo zdelat tole italijanščino, ker bom res vesela. In nama je šlo danes res dobro. Zgodilo se je celo to, da sva pozabila na uro in namesto 1 ure, kot učna pomoč ponavadi traja, šele po uri in pol prvič pogledala na uro. Moram priznat, da sem tudi po skoraj dveh urah italijanščine odšla od tam bolj polna energije kot prišla. Definitivno je iskrena hvala in interes, ter slastni domači pumovski piškoti veliko boljše plačilo kot tistih nekaj evrov več na računu.

Oslo - London - Slovenj Gradec

2007-10-09T22:20:00.000+02:00

Mogoče je čas, da vam napišem kaj o zadnjem potepanju... saj veste.. Oslo, London, in za konec še Slovenj Gradec.

1. OSLO: Začelo se je z zamudo letala iz Londona in posledično brez javnega prevoza ob enih ponoči v zelo dragem mestu, s pomanjkljivimi podatki o našem, sicer zastonjskem prenočišču, ko smo se v sobico v 11. nadstropju bloka št. 14, študentsko naselje Kringsja (in NE Sognsvann!!!), prikobacale ob 2.30 ponoči, je od naslednjega jutra dalje potekalo vse odlično. Oslo je sicer ful drago, in ko rečem drago mislim fuuuuul drago. Ampak ok, me smo imele to srečo, da je bilo prenočišče zastonj (še enkrat hvala Nataliji, ki nam je posodila svojo študentsko sobico), 5 dni smo imeli tudi vso hrano in karto za mestni promet, pa vseeno je bilo tistih 10 dni na Norveškem kar dragih. Ampak se je splačalo. Videle smo ogromno, od muzejev do centrov za pomoč imigrantom, do dveh dobrih koncertov (+ jazz ob popoldanski kavi), dveh jezer na obrobju Osla, spoznale 17 zanimivih in simpatičnih mladih iz Italije, Poljske, Latvije in Norveške, pa še koga zraven. In čeprav se pred projektom nisem nikdar resnično ukvarjala z imigrantsko problematiko in sem kar mal dvomila, kolk bo mene program sploh zanimal, sem bila zelo pozitivno presenečena. Vse skupaj je bilo izjemno zanimivo in na koncu sem zelo resno začela razmišljat da bom, ko se vrnem v Slo tudi jaz postala neka prostovoljka, pa se še nisem čist odločila kako in kje naj to počnem. Upam, da ne bom izgubila volje še preden najdem kaj pametnega....hehe.

Kar se tiče LONDONA: tokrat sem sem bila tam praktično samo en dan in dve noči. Ampak v hitrem pregledu sem videla vse v stilu japonskega turista: Big Ban, Buckingham Palace, Wesminster Abbey, Trafalgar Square, Piccadilly Circus, The British Museum... a sem kej spustila?.. ja in tud deževalo je.. tko da.. London kot London...

in SLOVENJ GRADEC? še eno lepo slovensko mestece, kjer sem bila obkrožena s slovenskimi muzealci in se potapljala v problemih in projektih slovenskih muzejev. Ja, tudi tu mi je bilo všeč.

Več slikc o vsem skupaj pa tukaj.

I need a break

2007-09-16T20:35:00.001+02:00

Jupi! Uspelo.. in končno je mimo. :)... zadnja dva tedna, alpa še več... vse od mojega rojstnega dneva v bistvu je bilo precej napeto. V zraku je bilo toliko stvari, da včasih že nisem več vedela, kje se me drži glava. problem pri vsem skupaj je verjetno ta, da je šlo za toliko različnih stvari, ki ponavadi med sabo nimajo nobene veze, razn tega seveda, da morajo biti narejene pravočasno. Prvi vikend septembra je Kamna Gorica kot vsako leto praznovala. Slikarsko kolonijo smo ekipno uspeli pipeljati do konca in jo zaključiti s kolektivnim pitjem na vaški veselici... Takoj naslednji vikend smo organizirali še eno predavanje v Domu krajanov in spet je bil rezultat več kot zadovoljiv. In evo.. včeraj oz. danes zjutraj smo dali skoz še zadnjo stvar: maminih 50 let. Priprave za tak podvig so namreč v naši družbi precej dolgotrajne in zahtevne. In vedno najdejo mene kot vezni člen: tistega, ki nekomu odkriva čim več informacij in išče slikce, spričevala, filmčke in karkol že pač bi se dalo uporabiti pri raznoraznih abrahamskih programih in presenečenjih, po drugi strani pa se delati kot da ne vem nič in kot da se ne dogaja nič. Vsekakor naporno delo, vam rečem. Ampak rezultat je bil spet odličen, darilo lepo, program pa precej zabaven. Na srečo imam samo dva starša in sedaj sta že oba dopolnila tistih 50. In sedaj upam da bo nekaj časa mir... baje da so sedaj na vrsti poroke, ampak se ni za bat, zaenkrat v naši familiji tega še nihče ni napovedal.
No danes pa sem se po enem mesecu zbudila končno enkrat brez budilke, dala možgane na OFF in počela kar mi je manjkalo zadnje tedne: šla na kolo (po treh tednih brez rekreacije je sicer zelo pasalo ampak moja kondicija se je nekje na sredi poti izgubila) in enostavno samo uživala na sončku. Sedaj pa imam 3 dni časa, da spravim v red vse tisto, za kar ni bilo časa: pospravim tole mojo polovičko štuka v bajti, speglam goro cunj k so se nabrale in pogledam mal kaj bi rada videla v Oslu in upam, da mi do četrtka rata rezervirat tudi karte za Peru (ja, z Anžetom odrineva v začetku januarja!!!). Bomo vidl kolk od tega mi bo zares uspel narest...

Oslo - London - Slovenj Gradec - ????

2007-08-30T22:18:00.000+02:00

Končno mi je uspelo kupt karte za Oslo. Ja, na Norveško grem, no v bistvu grem samo v Oslo, ampak vsen, sever je sever. In sever je drag.... Ampak vsen se ful veselim in komej čakam da tud jst dobim nekaj letošnjega dopusta. Tko da, vsi tisti, ki še ne veste... šibam skupaj s Koko in Majnico 20.septembra, vrnem se 3.0ktobra. Prek Londona gremo direkt v Oslo, za nazaj pa se ustavimo še v Londonu pri Kvini. Prvotni plan je sicer bil, da bom dlje v Londonu in ne samo dva dni, ampak sem se določila, da se bom raje udeležila srečanja slovenskih muzealcev v Slovenj Gradcu... trije dnevi izobraževanja in druženja s kolegi bodo pomojm prav zanimivi in bi blo kar mal škoda če tega ne bi izkoristila. V London bom pa že še lahko šla.
Poleg tega pa zadnje dni nekolk bolj pospešeno iščem letalske karte in točno destinacijo mojega zimskega popotovanja. Tako precej nepričakovano se je pojavila možnost da odpeketava v Južno Ameriko skupaj z enim kolegom in res upam da bo vse tako kot sva si zaenkrat zamislila. Ker saj šla bi verjetno tudi sama, ampak vsen je dodatna motivacija če vsaj začetek poti preživeš s kom poznanim, ravn tolk da se mal aklimatiziraš, potem pa itak gre. Točna destinacija še ni znana, in če mene vprašaš mi je v bistvu čist vsen kam v Južno Ameriko grem. Čile bi bil sicer prvi na spisku ampak je baje ful drag, pa potem Argentina, Brazilija, Venezuela... pa Bolivija, in Peru... ma jst mislm da je izbire čist preveč za samo eno potovanje... tko da, pri določanju točne destinacije prepuščam izbiro sopotniku :)

je gorsko kolesarjenje šport za tipe?

2007-08-22T23:06:00.001+02:00

dans sem bla s kolesom na Vodiški planini. Vse Ok, bilo je odlično, ful fajn sm se nakolesarla in na vrhu bila neizmerno vesela in ponosna nad mojimi zmogljivostmi. Spila sem en čaj, poklepetala s tistimi parimi gobarji in se vrnila nazaj v dolino. In potem, na poti nazaj sem non stop srečavala kolesarje. Vse skup sem jih naštela 9 (glede na to, da za gor nisem srečala nobenga, se mi je zdel to ful). Skratka, pol sm začela razmišlat kako to, da ni med njimi nobene punce. Ma res prav vsi so kolesarl v skupini alpa sami, pa sami tipi. In men se je zdel to res tko mal čudno (možno je tudi, da je šlo v bistvu za eno skupino tipov ki so bili zelo razvlečeni od Vodiške do Goške in še mal niži)... In pol sm mal pomisla in ugotovila da res še nikol ko sem kolesarila po Jelovici alpa kjerkol ne lih po cesti nisem srečala punce, ki ne bi imela zravn tipa. Srečam vedno tipe same, tipe v paru, tipe v skupini, tipa s punco... ampak nikol punce same, alpa kaj šele punc v paru ali skupini. Enostavno jih ni. Se pojavijo samo kadar majo zravn tipa... mhm.. zanimivo... ali je torej gorsko kolesarjenje moški šport, ki se ga punce udeležijo le na prigovarjanje fantov? ... ne vem kolk ta teza drži, ampak kar se mene tiče se takoj podre... jst namreč res uživam v tem, da sem tam sredi gozdne poti nekje pod smrekami čisto sama, svoja, samostojna in svobodna... le kje jst najdem te moje športe?... (ali: kje so vsi ti dobri kolesarji ko jaz počivam ob koči?) hehe...
ampak ja, da se ne boste zdej spet zmrdovali nad tem mojim razmišljanjem... ja, včasih je fajn bit tudi v družbi... :)

Belopeška jezera, Tamar in Zelenci

2007-08-15T21:11:00.000+02:00

Danes je bil še en čudovit dan. Tak ravno prav poleten. In spet sem ga zelo dobro izkoristila. Že zjutraj sem namreč napokala v avto mene in moje kolo. In sva šla... z avtom do Gozd Martuljka, potem pa naprej sama. Cilj: Belopeška jezera. Cilj je bil dosežen kar kmalu, vendar sem pričakovala nekoliko večja jezera ne pa dveh mlakuž, od katerih ena prav lepo zaudarja. Ma ja, vseeno je tam kar lepo, ampak to ve tud zelo velik Italijanov. Mislm ja sej vem, kako lahko na največji italijanski praznik jaz grem v Italijo in pričakujem da ne bo gužve? Ampak je bilo vseeno kar znosno. In seveda, kaja ne bi bila kaja če ne bi spet srečala znanih ljudi. Saj ne vem več al res poznam tolk ljudi al pač ravn slučajno vedno koga poznam? Na Jezerskem sem recimo srečala kolega iz časov, ko smo zavzeto spremljali in-line hokej in ga nisem videla že nekaj let. Danes pa sem pri jezeru naletela na znanca iz Radovljice.
Na poti nazaj sta mi pokazala krajšo pot skozi gozd s precej manj klanca in tako smo bili ena dve v Ratečah. Jaz seveda spet nisem imela dovolj, zato sem se jima le še zahvalila za bližnjico in jima zaželela srečno pot, sama pa jo mahnila navzgor proti Planici in naprej do Tamarja. In saj ne da sem patriot, ampak meni se zdi Tamar lepši kot belopeška jezera. Ne vem, nekak si mal bliže goram pa mi je bl fajn. :) In tudi tu je bilo ljudi polno in ja, spet sem nekoga poznala.

Na poti proti Kranjski gori sem se ustavila še v Zelencih in ja, tudi tam je zlo lepo in race so ful fotogenične. Bi kar pozirale :) ... in ja, tudi tu se je med tistimi 20 ljudmi našel nekdo, ki sem ga poznala...

gorenjska trma in moje koleno

2007-08-14T18:07:00.000+02:00

Ja, spet to moje koleno. Vem, morala bi k kakemu specialistu, ampak kaj pa lahko ugotovi če ni vidne nobene 'poškodbe' niti otekline ne? In kar mi bodo rekl je, naj pač neham laufat in hodt v hribe alpa naj jem protibolečinske tablete. Meni pa ni všeč ne eno in ne drugo. V soboto sva šli s sestrično na Vodiško planino. Tokrat ne s kolesom, ampak peš. Bili sva nekoliko preveč optimistični glede vremena, saj naju je nekje sredi poti ujel dež, ampak na srečo sva hodili skozi gozd in naravna zaščita je bila kar OK. Mal sva sicer bili mokri, ampak ni panike. Ugotovila sem, da je Vodiška planina v bistvu bliže kot sem imela v spominu (ja, gor nisem bla peš že kar nekaj let in ja, vem, lahko me je sram ker res je iz podna do vrha samo ena dobra ura hoje) Skratka, ugotovila sem, da tud rahel dež ni ovira za it peš na Vodice. Je pa ovira moje koleno. Navzdol sem hodila še bolj 'po jajcih' kot nazadnje s Kriških podov. Katastrofa! In nato me je še cel dan nekaj zbadalo v kolenu. In ko sem se v nedeljo zbudila, sem takoj začutila nekaj tam na robu desnega kolena, takoj zatem pa zaslišala očeta: "Kaja, a greš z mano v Britof s kolesom?" Najprej sem pomislila na koleno in že rekla "Ne, koleno me boli", ampak še preden sem to do konca izgovorila sem vedela, da se ne morem upreti skušnjavi in naložila še malo zraven..."Kaj pa če bi šla kar do Jezerskega, da se vsaj splača?".. mislm sej ne vem, a sem nora al sem samo preveč trmasta, ampak oči je bil takoj za stvar (še posebej ker je vedu da je ovčarski bal in da paše zravn tudi kako pečeno jagnje :). In tako sva šla. S kolesi iz Kamne Gorice na Jezersko. Že v prvem klancu proti Kranju sem vedela, da sem spet pretiravala in da bi bilo glede na moje koleno bolje spremeniti cilj. Ampak ne, gorenjska trma me je gnala vse do tistega 50. kilometra, ko sem pri jezeru končno stopila s kolesa. Kmalu sem ugotovila, da kljub vsemu veliko laže gonim kot hodim, tako da sem pomojem izgledala precej smešno: v popolni kolesarski opremi na Jezerskem, pa vseeno sem nekam čudno premikala tisto desno nogo. Ampak saj ni važno, glavno da je meni uspelo prikolesart na Jezersko in si tam na hitro ogeldat tudi dogajanje ob ovčarskem balu. Športno-etno vikend sem zvečer zaključila s koncertom brazilske skupine Juba na festivalu Okarina in bilo je spet odlično! Kolo in vse ostale športe pa sem sklenila vsaj do jutri postaviti v kot. Jutr, glede na to, da je frej dan, to pač ne bo možno; saj veste da ne znam bit več pri miru... :)

teden kasneje

2007-08-06T13:32:00.000+02:00

teden je okoli, sobota je, prosta sem... in spomnla sem se na blog in na prejšnji vikend... In kaj smo že počeli prejšnji vikend?
... na morju smo bili, in v Bohinju, in pošteno smo žurali in bili potem utrujeni še cel teden...
Petek: Izola, Piran, Radovljica; vreme: oblačno z občasnimi padavinami

Kmalu se je izkazalo, da našega izleta in odličnega razpoloženja ne bo prav nič zmotilo ali zamorilo. Verjetno je temu botrovala predvsem zelo simpatična in h humorju naravnana posadka. Izola z marino in odlično picerijo, pa potem Piran s Tartinijevim trgom, kavo, akvarijem in sladoledom, pa vmes cerkev in obzidje... in Simon in Janez in še kakšen namišljen prijatelj ali bratec :)

V soboto smo si privoščili izlet v Bohinj, kjer smo med drugim angleža naučili igrat odbojko (ja, tudi to se da :)). Zvečer pa zelo uspešno praznovali Petrin rojstni dan in nov protikadilski zakon (joj kako sem ga bila vesela). Po dolgem času sem imela priložnost vadit mojo španščino in ugotovila, da ob pomoči alkohola dela čudeže in v nedeljo sem bila skorajda na dopustu... no ja, vsaj počutila sem se tako ko sem pripravljala in jedla kosilo v kamperju z dvema Baskoma sredi kampa Zaka. (A se ni pred kratkim nekdo šalil da bo letos poleti kampiral v Zaki? pomojm bi znalo bit prav res zabavno). Potem ko smo popoldan spet nekaj praznovali pa je bilo hvala bogu kmalu konec vikenda in tja nekam do srede se mi je celo uspelo spočit od vseh naporov. :)
No ta teden se mi zdi da ne bo tako ker je vse skupaj precej bolj umirjeno. Upam, da se bo vsaj za kratek čas razjasnilo, ceste osušile in morda bo celo priložnost za skok na kolo. Lahko pa vsaj upam, da bo jutri bolje :)

s kolesom na krk?

2007-07-31T20:13:00.000+02:00

ja... in iščem sopotnika... če je kdo pripravljen si vzet čas ene par dni za malo bolj aktiven (ampak spet ne tako zelo hiter, bolj tko na izi... no worry no hurry style) skok na morje tam okol 19.8 ga z veseljem vzamem sabo. Kot vse kaže bosta na Krku takrat namreč Aleš in Ana, tko da prenočišče na Krku in morebitni prevoz nazaj z avtom zrihtan... če pa njuni plani padejo v vodo, bo pa treba drugač pokombinirat... Itak je pa to še ena izmed idej, ki so se pojavile v moji glavi tko zelo na hitro ampak za razliko od ostalih je ta čist uresnišljiva, tko da bomo vidl...
prijave sprejemam na mailu, blogu, telefonu, lahko pa me tud ustavite tako na cesti če me slučajno srečate ;)

Bohinj

2007-07-29T11:11:00.001+02:00

Medtem ko vsi ostali lepo dopustujejo in preživljajo proste poletne dni nekje ob morju, se jaz zaenkrat hladim na Gorenjsem zraku. Predvsem tisti na vrhu hribov, v gozdovih ali v hladnejših alpskih dolinah je prav res osvežujoč. Zadnje čase pogosto zaidem v Bohinj. Ponavadi sicer samo popoldan, saj mi delavnik do 1 dopušča precej prostega časa in itak po več kot treh urah poležavanja imam brezdelja vrh glave. Včeraj pa, ko sem imela po dolgem času spet na voljo cel dan, je bil izlet nekoliko drugačen. V Bohinj sem se odpravila s kolesom. In to ne po tistih ob vikendih nabito polnih cestah ampak sem jo ubrala kar čez hrib. Čez Jelovico. Običajno je moj kolesarski cilj že Talež, tokrat pa sem morala še nekoliko višje. In čeprav sem imela v spominu, da je od Taleža še kar nekaj vzpona, sem presenečena ugotovila da v bistvu sploh ni tak problem in sem dokaj brez problema pribrcala do križišča na vrhu Jelovice. Od tam sta mi do Vodiške planine na višini 1180m manjkala še 2 km bolj ko ne ravninskega makadama. Vseeno sem Vodiško planino pustila zaenkrat s kolesom še neosvojeno, saj bo za to še dovolj časa in s tem večje motivacije za naslednji vzpon. Do sedaj se mi je zdela ta Vodiška planina s kolesom tako nekje visoko, dosegljiva samo za tiste prave gorske kolesarje s ful kondicije... no, to mnenje sem sedaj malo spremenila. :)

Čakalo me je še nekaj rahlo dvigajočega makadama, nato pa dolg spust proti Selški planini in naprej do Bohinjske Bistrice. Šele ko si enkrat na tisti cesti do jezera pa vidiš, kaj je to gužva. Ko avtomobili stalno prehitevajo tebe, ti prehitevaš druge kolesarje.. obup... Ampak po slabih treh urah kolesarjenja sem se zasluženo osvežila v jezeru z ravno pravšnjo temperaturo vode. Zakon!

Nato smo celo popoldne z napetimi jadri čakali ugodnega vetra, ki pa se je pojavil šele proti večeru, pa še to za kratek čas, tako da ga je uspel izkoristiti samo Aleš. Hja, upam da jst pridem na vrsto drugič.

pismo

2007-07-24T17:40:00.000+02:00

čakam, da se ulije pa zaenkrat samo pošteno piha in malo grmi. Ampak ni panike, danes me dež pač ne bo motil. Sem že uspela prit na sv. Petra in nazaj. Sicer zelo kratek podvig ampak vseeno je blo fajn. Po enotedenskem prisilnem športnem dopustu sem bila tudi kratkega sprehoda vesela. In v bistvu sm vesela, da se je po tej pasji vročini zadnjih dni nekolk 'ohladilo'. Včeraj sem sončno popoldne po delavnem vikendu zelo uspešno izkoristila za relaksacijo z dobro knjigo ob Bohinjskem jezeru - zakon. To moram ponovit in poleg knjige vzet s seboj še surf in nekoga, ki mi bo pomagal napeti jadra hehe :)
Sicer pa sem danes doživela kar nekaj prijetnih presenečenj. Od vsega najbolj izstopa pismo, ki me je čakalo v nabiralniku. Ja pismo! Tako ta pravo, v kuverti s pravo znamko, napisano na roke in poslano iz Londona! Kvina hvala!!!! Ful dolg že nism dobila pisma, e-mail pač ne šteje in v nekaterih pogledih niti približno ne more konkurirat pismom stare šole. Res sm ga bla ful vesela. Včasih sem večkrat dobila tkole kako pismo iz tujih dežel, ampak odkar mamo tale internet že prav na vsakem kotičku tega ni več :( Priznam, tud jaz že dolgo nisem napisala pisma, pa bi ga mogoče lahko kdaj. Čist tko, za foro in za spravt nekoga v dobro voljo. Le kdo ni vesel pisma? Ker roko na srce, na roko napisano pismo, pa četudi z grdo pisavo, načečkano in stokrat popravljeno je še vedno veliko bolj pristno in veliko 'lepše' kot katerokoli elektronsko sporočilo. In razglednica iz morja je tudi čisto nekaj drugega kot SMS sporočilo. Določenih stvari pač niti hitrost ne nadomesti. Kvina, ob prvi priliki si bom vzela čas in ti odgovorila... tko old fashion school z znamko in kuverto. Zakon! Ti pa glej da bo na naslednjem pismu znamka s Harryjem Potterjem, glede na žig na pismu so v prodaji od 17.julija!!! Če že filma nism gledala nobenga in niti knjige ne brala, mam lahko vsaj znamko... :)

cirkus in mnjami sladoled

2007-07-18T21:38:00.000+02:00

Že v petek sem si po doooolgem času ogledala cirkus. Sploh se ne spomnm kdaj sem bla nazadnje v cirkusu, vem samo, da sem bla enkrat kot otrok v cirkusu v Ljubljani. Ampak tokrat ni šlo za klasičen cirkus z živalmi (teh sploh ne maram ker ne morm gledat kako na nečloveški način mučijo živali in jih razstavljajo kot kake predmete... obup!!! včasih si kar želim da bi sredi predstave kak slon koga pohodil ker slon ne sodi v cirkus in naj jih že enkrat pustijo tam kamor pašejo!!!). No skratka Radovljico je prejšnji teden obiskal Cirkus Tvaers, ki prihaja iz Danske in v njem so glavne zvezde mladi, ki so jih bolj ko ne pobrali iz ulice in jih naučili poulične umetnosti (žongliranje, diablo...), sedaj potujejo naokoli, vsako leto pa te mlade zamenjajo novi. In moram priznat, da mi je bila vsa stvar zelo zelo všeč! Celoten koncept cirkusa in sama predstava prav tako. Vse čestitke takim projektom!!! Lahko si ogledate tudi nekaj fotk.
In danes sem odkrila, da imajo v Lescah v Ojrotu ful dobr sladoled!!! Predlagam vsem, ki ga še niste poizkusili. Res je božanski!

Kriški podi

2007-07-15T21:00:00.001+02:00

Včeraj je bil čudovit čudovit dan... fenomenalen dan... Točno ob 6.00 se je pred hišo ustavil bel clio. Darja in Jaka že čakata, jaz pa še vedno praznim kartico na fotoaparatu... Ampak ni panike, ob 6.04 tudi jaz sedim v avtu, z nahrbtnikom, palicami in pohodnimi čevlji v prtljažniku. Po poti poberemo še preostele tri hribolazce in se odpravimo proti Vratom. Od tam pa peš zagrizemo proti vrhovom. Naš cilj: Pogačnikov dom na Kriških podih.

Čeprav smo prvi del poti prehodili zelo hitro in kmalu dosegli gozdno mejo, smo se proti vrhu ustavljali vse pogosteje: bolj zaradi lepih razgledov, dobre volje, klepetanja in preprosto uživanja kot pa zaradi utrujenosti ali potrebe po okrepčilu. Pot je bila res enkratna in je ob dobri družbi minila kot bi mignil.

Na vrhu nas je čakal čudovit razgled na Trento, hladna pijača in nekaj na žlico, za povrhu še pehtranova potica. Nepričakovano sem spet naletela na Primorce, tokrat na Vesno in Samota in jih bila seveda zelo vesela. Ne moreš verjeti, kje vse srečaš ljudi, ki jih poznaš. Ker je bil dan čudovit, sonce toplo, pogovor pa je ob obilici smeha kar tekel in tekel so hitro minile tri ure ob posedanju in poležavanju in treba je bilo nazaj v dolino. Ideje, da bi pa morda vendarle kar tu prespali vseeno nismo uresničili, morda pa jo drugič. Ker nekako še nismo imeli povsem dovolj, smo se odločili za drugo pot, pot čez Gamsovec in Luknjo.

Bovški Gamsovec (2392 nmv) je, kot smo ugotovili (in kot morda pove tudi ime) namenjen bolj gamsom kot neizkušenim planincem, ampak OK, na vrh smo prispeli skoraj vsi. Sestop v dolino je bil vsaj kar se mene tiče zelo težaven, saj me je desno koleno ob vsakem koraku opozarjalo na njegov obstoj in težavo. Kljub bolečinam mi je počasi, korak za korakom uspelo priti do doma v Vratih. Ker smo se tam seveda spet zaklepetali je bila ko smo se odpravili proti domu ura 9 in vsi člani posadke smo odpovedali vse preostale večerne plane (edino Anže in Kaja sta prvotni žar skrajšala samo na pijačo... ali pa sta se še temu izognila?).

Kljub vsemu sem se imela čudovito, naša družba 6 hribolazcev se je odlično ujela, se veliko smejala... razgledi, sonce, gore ... vsega na pretek. Bilo bi seveda še mnogo bolje, če ne bi bilo težav s kolenom, ampak OK, vseeno mi glede na to, da mi desno koleno danes ne povzroča nobenih težav ni žal, da sem šla. Mogoče je bila tura za otvoritev sezone nekoliko pretirana, ampak po drugi strani pa je bila prelepa da bi se ji lahko uprla. Ravno zaradi tako lepih tur, razgledov in družbe je v hribih tako zelo lepo. In to je odlična motivacija za naslednji vzpon.

Kam gremo naslednjič?

Ampak, ej Jaka, ke s nas gonu!?!

2007-07-09T22:47:00.000+02:00

Samo nekaj ugotovitev preteklega vikenda:

večeri na Bledu bodo letos poleti končno, enkrat za spremembo, nekoliko bolj pestri. Potem, ko sem pred kakšnim tednom prisluhnila ruskemu duetu, smo v petek na zelo miren način uživali in se relaksirali ob ritmih salse. Kaj vse še sledi, si lahko pogledate tukaj. btw... je jutri kdo za kanček irske glasbe?

na kroparskem Kovaškem Šmarnu zaradi slabega ozvočenja (ali nekaterih preglasnih obiskovalcev) gledališke predstave ni bilo mogoče povsem razumeti.

koncert Perpetuum Jazzile na festivalu Carniola v soboto je bil še ena odlična izbira. Z Urško sva res uživali. Bravo Kuka!

otroci pa so mi v treh dneh letanja in igranja z njimi dokazali, da so še vedno polni energije, in so zame še vedno najbolj prisrčna bitja na planetu Zemlja.

2007-07-04T15:00:00.000+02:00

... lahko si pogledate fotke s kolesarjenja po Istri in Krasu...

kaplja

2007-07-04T14:25:00.000+02:00

Streha nam pušča... ja prov res... mislm sej ne morm vrjet. Sem pršla domov iz službe in v mojem štuku slišala iz sosednje sobe nek čuden zvok kaljic, pa ne tako kot naj bi padal dež po strehi ampak malo drugače... odprem vrata in sredi sobe vidim na tleh dve luži!!!! Groza! Grem pogledat še v 'ropotarnico' na podstrehi in tam vidim samo eno ogromno lužo in kapljice, ki polzijo po deskah. Odpravim se še skozi neka čudna vrata, ki jih do sedaj nisem nikdar odpirala in pristanem med tramovi in osirji. Tam nekje bi bil lahko samo kakšen cegel malo postrani položen... ampak jst luknje nisem našla... Vsen se mi pa zdi da zdej ne kaplja več tolk, ampak verjetno zato, ker je tud dež mal nehal. Skratka za vse nadaljnje ukrepe bom počakala strica (ker našadva sta itak na morju), do tedaj pa bodo lavorji na tleh pač morali zadostovati... Ampak zdej res ne kaplja več četudi je dež spet začel padat... mhm... mogoče je blo pa dost da sm se odpravila na podstrešje...

istra, kolo, morje, osmica, kras...

2007-07-01T21:17:00.000+02:00

Zdi se mi, da na tem blogu pišem samo še o kolesarjenju, ampak trenutno se mi zdi, da je vse, kar se zanimivega dogaja nekako povezano s kolesom. Kot vam je verjetno jasno si zadnje čase zelo rada vzemem čas za potep s kolesom... na vprašanje, kaj imam raje: lokal zvečer ali kolo zjutraj, bi v 80% izbrala kolo zjutraj. Ker pa vseeno na račun tega nočem zanemarti prijateljev in postati totalno asocialna, sem ob vabilu na osmico na Kras takoj dobila dobro idejo. Morje, kolo, Kras, osmica... vse se da zelo dobro zdužit v en super vikend.
Tako sva v petek zjutraj z Urško napokali kolesa na moj avto in se odpravili proti Kopru. S kolesi sva se nato odpravili skozi Vanganel in Babiče v dolino reke Dragonje. Ob suhih strugah pritokov, skozi gozd, mimo vinogradov in travnikov, po makadamo vse do Sečovelj, po kolesarski stezi do Seče in po cesti skozi Lucijo in Portorož. Tam nama je nekaj problemov povzročilo iskanje skritega tunela do Strunjana a nama je uspelo. Sledil je zaključek skozi polje mad Strunjanom in Izolo ter obalna pot do Kopra. Da je bil izlet na morje popoln, sem morala seveda dobiti tudi porcijo morske hrane in skok v morje. Oboje je bilo odlično in rahlo utrujene, a dobre volje sva se lahko odpravili proti Krasu.

Nekaj sošolk s faksa osmice vestno obiskuje že nekaj let, jaz pa se jim do sedaj iz meni trenutno nepojasnjenega razloga nisem uspela pridružiti. Tokrat se nas je na Osmici pod kostanji v Brjeh pri Komnu zbralo 8. Verjetno ni treba posebej razlagati, kako je, ko se za mizo zbere 8 punc, ki se že nekaj časa niso videle... hja.. ob obilici klepetanja je bilo tudi precej smeha. Piko na I čudovitemu dnevu so dodali Matjaž, Vasco, Nataša in Jernej, ki so me presenetili pri osmici.

Z Urško sva se odločili, da prespiva v šotoru in naslednji dan izkoristiva za kolesarjenje po Krasu. Šotor so nama dovolili postaviti kar tam, sredi vasi, za zidom ob cesti, tam blizu kurnika :) S klini se nisva prav posebej matrali, ampak ko so naju sredi noči prebudili dežne kaplje na šotoru, sva morali poskrbeti tudi za to. Za silo sva pribili nekaj klinov (ne boste verjeli, kako enostavno je bilo pribiti kline v kraška tla) in kmalu nato je pričelo pošteno deževati. Zjutraj je bil šotor vseeno suh, nebo pa brez oblačka.

Kolesarsko turo sva začeli v Komnu, se odpravili do Temnice in od tam na Trstelj. Vzpon na najvišji vrh Krasa je bil nagrajen s fenomenalnim razgledom, ki je segal od morja do Julijcev. NORO!!! Po grebenu sva se proti zahodu zaradi slabega makadama ali kolovoza prebijal bolj počasi, v civilizacijo pa sva se spustili v Lokvici. Nato skozi Brestovico nazaj v Komen, kjer sva si v gostilni Špacapan privoščili zares božansko solato.

Tako, prvi del vikenda je bil več kot odličen, pester in zanimiv. Tudi nedelja pa je bila nekaj posebnega, vendar o tem mogoče jutri...

in link do ostalih fotk tudi...

čez Jamnik v Škofjo Loko

2007-06-26T23:51:00.000+02:00

Včerajšnji praznični dan sem spet izkoristila za skok na kolo. Vstala sem dokaj zgodaj in že pred osmo zavrtela kolesa proti Kropi. V samem štartu cilja še nisem imela povsem definiranega. V bistu sem imela v glavi nekaj variant, pri vseh pa je bil najprej na vrsti vzpon na Jamnik. Naprej pa se bom odločala glede na uspešnost vzpona. Cerkvico na Jamniku in čudovit razgled proti Dolini in Karavankam sem uzrla po kakih 40 minutah neprestanega obračanja pedal in ker sem se še vedno počutila polna energije, ni bilo razloga, da bi se v dolino sputila po najbližji poti. Nadaljevala sem proti Dražgošam in se v Lajšah sputila proti Selški dolini. Cesta se je vse do Škofje Loke bolj spuščala kot dvigala, tako da sem bila ob 9.40 že v Škofji Loki. Na mestnem trgu sem si privoščila limonado, ko me je presenetil sošolec iz srednje šole. Perota nisem videla že vse odkar smo konec četrtega letnika dobili spričevala, tako da je bilo prav lepo spet mal poklepetat. Ker pa je kazalo na vroč dan, sem se vseeno kmalu pobrala naprej, čez Crngrob proti Kranju. V Stražišču sem se na hitro ustavila pri Katji in z Meto pojedla nekaj malin, nato pa naprej - spust na Gorenjo Savo in ponoven vzpon skozi Besnici in čez Rovte na Češnjico. Okrog dvanajstih sem tako dosegla drugi večji vzpon kolesarskega kroga in se nato le še spustila v Lipniško dolino in naprej proti domu.

Ker sem si že zjutraj obetala precej slikovit potep, sem tokrat vzela s seboj tudi fotoaparat, kar ni bila dslaba odločitev, saj torba spredaj res ne predstavlja velike ovire in je priročna ne samo za fotoaparat ampak tudi za kakšno majico. Bom uporabila še kdaj. Naslednjič verjetno že v petek, ko se z Urško odpravljava na kolesarjenje nekje po Primorski... in v soboto, ko bova zelo verjetno kolesarili po Krasu... Jupi! Komaj čakam!

saudades

2007-06-23T00:42:00.000+02:00

esta vez vou escriver en portugues... mas o meu portugues (ou o brazileiro) nao e muito bem... ja nao falou por muito muito tempo. desculpa! Voltei de un concerto de un grupo brazileiro.. un grupo do Belo Horizonte, Minhas Gerais... foi un concerto q toqou no meu coracao e me dou lembrancas do meu tempo en Lisboa. ja pasaron muitos anos do meu estudio en essa cidade meravilhosa, mas ainda tenho lembrancas e saudades... dos amigos, dos noites passadas no Bairro Alto, da musica que tocaron pra nos, musica brazileira, de bem sabor de caipirinha, de festas nos apartamentos, de galaoes e tostas en Adamastor.... foi un mundo de alegria, de bem tempo, de festas, de liberdade. nesta epoca eu fui pode dizer o mais feliz na minha vida. Mas o meu tempo de Lisboa acabou, e tmb o meu tempo de estudio. mas vou voltar, tem q voltar... por mais uma vez... bom, tmb o tempo en Eslovenia nao e mal, e bem aqui con os meus amigos, o trabalho e todas as actividades, mas parece q sepre mi falta una coisa nao bem definida...

Entao iso q eu escrivo hoje e por todos os brazileiros, por todos os portugueses... pq os meus amigos nao vao entender nada disso... hehe... nao sei se algem de voces va ler e entender isso, mas bem, sim ou nao, nao importa, e q eu qeria escriver un poco en portugues. Entao pode ser tmb no meu blog. Talvez a gente va pensar q sou louca, q perdi o meu razao, q bebi muito, q sou doente... mas nao... eu nao bebi, sou super saudable, ainda tenho todo o meu razao, mas e so q tem saudades... e tmb seria bem falar e melhorar o meu portugues de novo, n acha? :)
Entao... espero que chega o tempo quando posso voltar ao Portugal ou visitar o Brazil... queira muito muito muito... obrigada pra todo... tenho saudades de vcs!!!!

in za vse tiste ki niste nič razumeli... sm bla s Koko na enem koncertu ene brazilske grupe in sm, kot ste verjetno že opazili, dobesedno 'not padla' ... in šla bi v Brazilijo... alpa vsaj v Lizbono ... :)... hja.. takle mamo kadar se nam mal obrne... ;)

bjs!

spletnik

2007-06-21T22:27:00.000+02:00

hehe... ne vem od kdaj tale sprememba ampak ravnkar sm opazla da je blogger zdej v slovenščini... in šele zdej vem kako se blogu reče po slovensko... spletnik... hehe... mislm a se to še komu sliši hecno?

Kolesarska pot Radovna

2007-06-21T22:02:00.000+02:00

Včeraj sem po kolesarsi pavzi na račun pomanjkanja časa in/ali lepega vremena spet konkretno zajahala moje kolo. Že nekaj časa sem imela željo po kolesarskem izletu po dolini Radovne in včeraj je bilo prosto popoldne kot nalašč za to. Zaradi vročine sem nekaj časa odlašala gonjenje pedal po soncu, na koncu pa je vseeno zmagala volja in ob petih sem krenila na pot. Iz Kamne Gorice ob Savi do Bodešč in Bleda, nato pa vzpon skozi Gorje do Krnice. Ob nažiganju sonca z vseh strani je bil to zame najtežji del poti, potem pa je šlo vse tako zelo enostavno... spust do Radovne in naprej po makadamski poti do... hja... niti nisem vedela kako dolga je ta dolina. Vse, kar sem vedela je bilo, da je tam nekje jezero Kreda in da je potem še naprej nekje Mojstrana... kaj in koliko kilometrov je med enim in drugim se mi niti sanjalo ni. Ampak ker sem trmasta in ne odneham kar tako sem se ustavila šele na Pocarjevi domačiji. Takrat se je na števcu obrnilo dobrih 30 km. In če se ura ne bi nagibala na sedmo zvečer bi verjetno gonila še naprej. Tako lepo je bilo... po makadamu, skozi gozd mimo travnikov z vonjem po sveže pokošeni travi in senu...vse do gora. Fantastično! Ampak tudi spust nazaj in pot domov je bila dobra in precej hitrejša, tako da na koncu je bilo vsega kolesarjanja za slabe 3 ure ali dobrih 60 km.
Kolesarska pot Radovna (njen 'obstoj' sem ugotovila šele nekje na sredi doline) je dober poldnevni izlet v naravo, z možnostjo kulturnega izobraževanja ob poti. Priznam, da se informacijskim tablam ob poti tokrat nisem pretirano posvečala in obljubim, da se jim bom naslednjič. Definitivno se bom po tej poti še odpravila, ampak upam da dobim še kakšnega kolesarja za družbo. In odpravila se bom kakšno soboto dopoldan, ko klanec v Gorjah še ne bo tako vroč in ko bo domačija odprta za oglede.

rolanje pod svobodnim soncem

2007-06-19T23:12:00.000+02:00

ok evo, ker vidm da nekateri zavzeto pišete še jst vsaj na hitro sestavm skup en post. Pa nič skrbet, ne da se ne bi nič dogajalo, zadnje čase se enostavno dogaja preveč in vreme je prelepo da bi se spomnla na tale moj blog.
Ampak evo Kvina, da ne boš še naprej v prazno preverjala mojega bloga...

Življenje tukaj pri meni je spet (ali še vedno?) precej pestro in zabavno. Zadnje dni ob vsem tem nekolk pospešeno rolam, ker imam v soboto tekmo. Ja, sezona se je sicer že zdavnaj začela ampak ta teden mi bo prvič tud dejansko uspelo okrepit našo žensko in line piransko ekipo z mojo malenkostjo... jupi... upam da še znam in da ostale punce niso preveč zavzeto trenirale na ledu in potem na rolerjih in ne bom jst izpadla kot nek štor, ki zgolj zaradi opore uporablja palico :).. hehe.. ne sej upam in mislim da ne bo tako hudo, ampak se pa vseeno veselim, da se spet zapodim s palico v roki za tisto malo ploščico.

Sicer pa, v soboto smo šli na 'open-air' predstavo Pod svobodnim soncem. Dobra zadeva ni kaj. Bilo je očitno da se ob njej nismo zabavali le gledalci ampak na svoj način tudi igralci, saj so nekateri med njmi nekam sumljivo jecljali in ostajali brez besed. :) In če smo že ravno nekako pri naši identiteti in izvoru, in če že ravno v službi prebiram raznorazne strokovne članke o Linhartu in Radovljici, vam podam še Linhartov opis Slovencev:
"Slovenci se ločijo od sosedov po dolgem, vitkem telesu in trdni rasti, polt obraza je rjava, oči in lasje rjavi ali črni, v goratih predelih rdeči. Ljubijo prostost in jo branijo pred zatiralci z obupom, ki ga drugje skoraj ne najdemo. težko zapustijo svoje okolje; na Kranjskem je vsak nabor mladega moža za v vojsko vojska v malem" (po M.Vidic, Radovljiški zbornik 1995)
A se kdo prepozna?

Djerba

2007-06-08T23:30:00.000+02:00

Ja, tudi jaz občasno zaidem v kakšen turističen kompleks, a redko po poplnoma lastni izbiri. Razlog, da sem se po 15 letih ponovno odpravila na 'dopust' s turistično agencijo v hotel, je bil obarvan voluntersko. Kot prostovoljka sem spremljala skupino 11 odraslih oseb s posebnimi potrebami, s katerimi sem občasno delal že prej. Čeprav sem imela pred odhodom nekaj pomislekov predvsem na račun hotelskih kompleksov in množičnega turizma sem bila kmalu prijetno presenečena. Nastanjeni smo bili namreč v dokaj majhnem hotelu s pridihom lokalne kulture v vsaki sobi. Ker tudi na Djerbi še ni čas glavne sezone, tudi gužve ni bilo, niti ne prehude vročine. Prav tako so bili vsi delavci lokalci, ki za povrhu niso znali angleško. No niti ne vem al je bil to plus al minus. po eni strani se je bilo teže sporazumevati, po drugi strani pa je to nekak dokaz da sem vseeno nekje daleč. Pa še trenirala sem mojo nemščino in italijanščino, kar pa sploh ni bilo slabo.

Ker se mi ne da razlagat vseh podrobnosti preteklega tedna, si lahko ogledate slike z nekaj komentarji tukaj.

Vseeno pa moram povedati kaj o ljudeh. Zakaj? Ker so me prijetno presenetili. Pripravljena sem bila na vsiljive arabske moške, ki ne dajo miru, dobila pa sem prijazne in simpatične ljudi berberske in arabske krvi. Ja, priznam, bili so vsiljivi in so mene in drugo spremljevalko ogovarjali na vsakem koraku. A bili so nekako simpatično prijazno vsiljivi in če si reagiral le s kopico smeha in dobre volje, si se lahko ob vsem skupaj prav prijetno zabaval. Povabila na kavo, kus-kus, v diskoteko, na sok, kupčije s kamelami in fereriji (ja, ceno za ženo izražajo tudi v številu

ferarijev) in stalno ime, ki ga verjetno nadajo vsakemu dekletu oziroma ženski, ki nima poleg moža ali fanta: Shakira. Poleg tega, da so prijazni in polni humorja, so pravi poligloti in izjemno hitro se učijo novih jezikov. Najpogosteje poznana slovenska beseda je bila sicer 'Ježeš Marička', za katero mi ni jasno kje so jo pobrali. Pri pozdravih pa so nas s povsod poznanim 'Ahoj!' tudi tu prehiteli Čehi. Vseeno smo nekatere zelo hitro naučili osnov slovenščine: Živjo, Kako si, znamka... dobro jim je šlo, ni kaj... V bistvu so včasih kot papige. Enostavno ponavljajo za teboj in kmalu povejo tudi kaj smiselnega, čeprav ne vejo kaj govorijo, ampak njihova izgovorjava je res izvrstna.

Tudi imena si nenormalno hitro zapomnijo. Medtem ko sem si jaz v enem tednu zapolnila samo dve imeni oseb, s katerimi smo imeli največ opravka, so moje ime kar naenkrat poznali vsi. Razlog za to pripisujem ostalim iz naše skupine, saj je bilo ob vsakem nesporazumu ali potrebi barantanja hitro na tapeti moje ime: 'Kaja, pridi pomagat!' iz vseh koncev trgovine... in na koncu barantanja so trgovci namesto mojega imena izgovorili le še 'bandito!'. :)

Skatka: vsi skupaj smo se imeli lepo, uživali smo, stregli so nas kot bi bili sultani in nismo se kaj preveč upirali. Smo pač uživali dokler se je dalo, nato pa smo iz 39 stopinj priletela na Brnik v dežju! Katastrofa!!!

makiji

2007-05-30T22:43:00.000+02:00

Danes smo delale makije. Urška, Kvina in jaz smo se po moji službi zbrale pri Kvini doma in se lotile dela. Maki, sicer japonska pogruntavščina, je v bistvu nekakšen zvitek iz alg, napolnjen s kuhanim rižem in zelenjavo, lososom ali čem podobnem, v originalu pa seveda sushijem.

Postopek dela: skuhaš riž in na 'palice' narežeš zelenjavo (me smo uporabile kumaro, papriko in bučko). Ko se riž ohladi, ga razporediš po listu alge, potreseš s sezamom, nanj daš zelenjavo in vse skupaj zviješ v rolco, ki jo nato narežeš na majhne koščke. Postrežeš s sojino omako in uživaš v božanskem okusu...

Moj prvi maki je bil še nekoliko debel in razpadajoč, ampak ker 'vaja dela mojstra ako mojster dela vajo', sem kmalu postala pravi ekspert. Na tekmovanju zvijanja najboljšega makija sem bila definitivna zmagovalka.

Ko smo enkrat 'padle not', so se makiji začeli nabirati v kupih. Ker vsega seveda nismo mogle pojest same, smo bile prisiljene dobrote ponuditi tudi drugim družinskim članom. Tako so tudi moji starši lahko ugotovili, da čeprav zgleda nekam čudno, je tole v resnici zelo okusno.

Na koncu smo s skupnimi močmi pojedli prav vse, več o 'maki party' pa si boste lahko kmalu (baje) preberali na Kvininem in Urškinem blogu.

beg pred dežjem

2007-05-24T21:35:00.000+02:00

Danes je končno prišlo na račun moje kolesarjenje... jupi.. po več kot 10 dnevih mi je uspelo najti lepo prosto popoldne... bravo jst.... Ampak vsa lepota popoldneva bi se kmalu končala. Takoj ko sem zavila na glavno cesto sem videla na nebu izza Jelovice prihajati velik črn oblak. Spremljal me je tam, tik ob moji levi rami vso pot ob Savi, ko sem gonila v Bodeški klanec se je postavil tik predme, se na vrhu spet zasukal tik ob mojo ramo in ostal tam vse do jezera, kjer je na moji rami pristalo nekaj dežnih kapelj. In ko sem že mislila, da si bom prisiljena poiskati zaklonišče nekje na Bledu in že razmišljala, koga bom poklicala, da mi bo delal družbo, se je od nevemkje prikazalo sonce...tik pred menoj... moj pogled nazaj pa je bil drugačen... temni oblaki, ki so postali eno s pokrajino... zadaj dežuje, sem si mislila in gonila naprej... proti soncu... skozi Gorje, čez Kočno, na Jesenice, skozi Žirovnico, hiter skok v Zapuže in domov... po dveh urah in pol obračanja pedal ter 50 prevoženih km sem prišla nazaj suha in dobre volje... kako tudi ne... saj sem vendar prehitela oblak, odgnala dež in sledila soncu ;)

izgubljeno je spet najdeno

2007-05-22T18:06:00.001+02:00

kot veste, zadnje čase precej rada kakšno stvar izgubim ali pa mi izgine neznano kam... že več kot en mesec sem pogrešala izpit za avto in že nekaj dni tudi ključe od avta, garaže in hiše... Glede ključev sem vedela, da ne morejo biti dalač, saj sem jih nazadnje imela ko sem se pripeljala z avtom domov. Drugače je bilo z izpitom... pojma nisem imela ne kje ne kdaj ne od kdaj ga nimam več tam kot ponavadi. Razsulo v moji sobi in predvsem na pisalni mizi, ki je bila že nekaj časa preobremenjena s tonami knjig in papirja kategorije 'treba narediti' pač ni dopuščalo temeljitega iskanja. In ko sem se danes popoldan vrnila domov in čakala, da se končno zlije z neba tisto, kar se mora (in se zato odpovedala popoldanskemu kolesarjenju), sem si vzela čas, da pospravim sobo... in glej glej... kaj sem našla... KLJUČI!!!! jupi!!! Sem bila tako vesela, da si tudi predstavljala nisem, da se bom že čez slabih pet minut dokopala tudi do vozniškega izpita! Tako da... sedaj imam vse.. ključe in izpit.. ostala sem samo brez kolesarjenja :( ... in - vsaj v naši dolini - tudi brez težko pričakovane nevihte, ki bi malo olajšala tole soparno vreme...

Zofka

2007-05-15T22:54:00.000+02:00

pa še to....

danes goduje Zofka, natančneje 'ta uscana Zofka'... če slučajno niste vedeli, zakaj smo imeli toliko dežja... sedaj veste

nekaj v tri krasne in selitev

2007-05-15T22:17:00.000+02:00

Zadnje čase opažam, da precej manj časa preživim pred računalnikom, vsaj v prostem času. In sem ful vesela zarad tega. Prav lepo je, če prva stvar ko jo naredim ni pregledovanje elektronske pošte (ker če je kaj nujnega, sem dosegljiva na telefonu, vse ostalo pa lahko počaka). Razlog verjetno tiči v pomladi in vremenu... začenja se sezona z malo več dela in kolesarjenje, in spet sem začela laufat (in upam, da me kmalu ne izda koleno). Kako bi človek lahko v sončnih dneh posedal doma? Tako da, že sedaj se opravičujem, če moja pisanja prek poletja ne bodo več tako pogosta. Ampak po drugi strani se pa vedno najde kakšen deževen dan ali večer, ko se mi enostavno zljubi nekaj napisati, pa čeprav niti ne vem kaj, zakaj in za koga. Kot na primer danes. Ravno sem se vrnila iz Radovljice, kjer sem po zanimivem potopisnem predavanju mimogrede skočila še na sok s Kvino in ob smehu se naju je obeh polotil 'pisateljski navdih'. Tako Kvina v tem trenutku nekje na drugi strani vasi ustvarja svoj blog, ki upam, da bo kmalu na ogled tudi nam, jaz pa pišem kar tako, nekaj v tri krasne.

Mimogrede, prejšnji teden smo tako na horuk in zelo na hitro preselili pisarne. Ne, nismo šli daleč, in ne, nismo šli na bolje. V bistu so nas iz naših starih pisarn v graščini stlačili skupaj z muzejskimi depoji v eno dvoranico v drugem nadstropju. V naših starih pisarnah so tako že v ponedeljek začeli podirati stene, v prostorih pa naj bi se tam nekje do konca leta postavila Linahrtova zbirka. Končno! Mi pa smo začasno v dvorani, ki je prvotno namenjena razstavam. Logično je, da nam ni dovoljeno zabiti niti enega žeblja, kaj šele postaviti kakšne pregradne stene. Tako so edine pregrade med pisarnami omare (ki btw stojijo na kartonu - da ne bi poškodovali tal). Nekoliko moteče in smešno, če vsi slišimo vsakega, ki govori po telefonu in nenamenoma spremljamo vse 'sestanke' ki jih ima kdo od sodelavcev. Reakcije obiskovalcev ob vstopu v pisarno so nekje med 'O moj bog' in 'Uuuuuffff'. Ampak OK, saj je znano da večina muzealcev dela v zelo 'socialnih' pogojih. In verjetno sem v vsej tej zmešnjavi v naših prostorih jaz edina, ki sem mogoče vsaj malo na boljšem: dobila sem računalnik, ki je mlajši od 10 let.. in celo internet ima! In baje dobim tudi telefon!!! In mam tud zelo veliko mizo zdej... vse to pa samo zato, ker mi je v pomanjkanju prostora pripadel računalnik, ki je bil do sedaj namenjen skupni uporabi. :)
Bomo videli, kako se bo obneslo delo v novi pisarni... Selitev je bila kar 'prijetna' (dober in poceni team building), odprtje pa ob skledi jagod zelo sladko...
:)